Praznik Svete Trojice je še zadnja dopolnitev vseh praznovanj, ki so za nami od božiča, preko posta in velike noči do binkošti. Je praznik, ki zaobjema vse, kar verujemo: v Očeta, ki nas je ustvaril, v Sina, ki nas je odrešil in v Svetega Duha, ki nas posvečuje. Tako se učimo pri verouku.

Praznik vere. Na kaj mislimo, ko rečemo, da verujemo v Boga? Lahko rečemo, da priznavamo resnice o Bogu, kot nas jih uči verouk, katekizem, kot jih razlaga verski nauk. Toda to je premalo. Verovati v Boga je premalo. Celo nevarno.je – ker takšna vera, vera spoznanja, znanja in priznavanja Boga navadno v ničemer ne vpliva na moje dejansko življenje. Zaradi takšne vere še nisem nič boljši. Druga stopnja vere, ki sledi tej veri v Boga, je vera Bogu. To ja je vse kaj drugega, kot samo priznavati, da Bog obstaja in se strinjati z določenimi resnicami, ki so o njem zapisane. Verovati Bogu pomeni biti v osebnem odnosu z Njim: verovati, da ima Bog prav, kar mi govori, tako zelo prav, da to njegovo besedo vzamem za vodilo svojih dejanj, za svojo usmeritev. Verovati, da mi Bog hoče dobro, mu zaupati in se zanesti nanj. Vera v Sveto Trojico ni v tem, da pač sprejmem to versko resnico, ki je nič ne razumem – tri osebe, pa vendar en Bog… Vera Sveti Trojici – to je tisto, kar je zame pomembno.

Vera v Očeta, ki je moj stvarnik. Vsak trenutek sem odvisen od njega, od njegove življenjske moči, brez katere v trenutku izginem v nič. Je tudi stvarnik vseh drugih ljudi, in vsega, kar me obdaja. Nisem gospodar, pa tudi ne suženj – saj mi je stvarstvo zaupal da zanj skrbim, dal mi je ljudi, da, da jih ljubim.

Verujem v Sina – to drugo Božjo osebo, ki je zame postal človek, meni enako bitje, v vsem, kar me muči. Skupaj s trpljenjem in smrtjo je vzel nase to, kar sem sam. Odrešil me je; Bogu ni vseeno zame.

Tretja Božja oseba, Sveti duh, ki me posvečuje: po zakramentih mi vrača svetost, ki jo kar naprej krham in kvarim – ta Sveti Duh ima z menoj toliko dela, da ostanem vsaj malo Božja podoba.

Ko vse to sprejmem, sem vernik: ne samo vernik v Boga, ampak vernik Bogu.

Ob nedeljah molimo veroizpoved – po poslušanju in premišljevanju Božje besede. prav zaradi tega, ker želimo verovati v Boga in še bolj Bogu. Ta veroizpoved, ki jo molimo, opiše troedinega Boga v zgodovini stvarjenja in odrešenja, v svetu in zgodovini, predvsem pa nam pove, kaj so tri Božje osebe storile za nas in kako nam vsak trenutek izkazujejo svojo ljubezen. To pa je tisto, kar nas ne sme pustiti hladnih in brezbrižnih. Tomaž Kempčan je na začetku svoje znane knjige, Hoja za Kristusom, zapisal preprosto trditev: »Nič ne pomaga učeno razpravljati o Bogu, če nismo sposobni preproste molitve in svetega življenja.« Ali sveti Avguštin s svojim izkustvom: »Boga ne boš spoznal samo z učenjem, kdo je Bog boš izvedel, ko ga vzljubiš in mu slediš.«

Skratka: biti kristjan ne pomeni priznavati Boga in veliko vedeti o njem, biti kristjan pomeni Boga izkusiti in nositi v sebi. Kadar bomo vsi to osvojili, takrat bo kriza vere, v katero smo padli, premagana.

Franc Likar, župnik