Velikonočni čas se počasi izteka. V velikonočni dobi smo večkrat premišljevali o Jezusovih prikazovanjih apostolom in zlasti o tem, kako jih je opogumljal. V ta namen jim je obljubil pomoč Svetega Duha. Sveti Duh jih bo vodil, učil, spominjal nanj in jim pomagal, ko bodo oznanjali in širili njegov nauk.

Sveti Duh pa v njih ne bo deloval sam od sebe. V evangeliju smo slišali Jezusove besede: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« in iz tega sledi: »Moj Oče ga bo ljubil, prišla bova k njemu in bova prebivala pri njem.« Bog se bo razodel tistemu, ki ga ljubi. Kdor ljubi, tudi razume. Boga razume tisti, ki ga ljubi. Vsi srečujemo ljudi, ali pa smo sami med njimi, ki so v dvomih in jim ni jasno, za kaj pravzaprav gre v veri. Največ ljudi je zbeganih zaradi lastnih razočaranj, ko se jim niso uresničila pričakovanja in se sprašujejo, kje je Bog. Kje je Bog: tam, kjer je tvoja ljubezen.

Prvi dar: tistim, ki ga ljubijo, pa so vseeno razočarani, potrti, prestrašeni in v dvomih, pa obljublja Svetega Duha, čigar prvo ime je Tolažnik. Prvo zato, ker od Boga ničesar ne potrebujemo bolj kot tolažbo. Prvi dar je tolažba. Ko nam Jezus obljublja tega Svetega Duha Tolažnika, nam na začetku pove, da nas bo SPOMINJAL. Na kaj? Najprej na to, kar je Bog storil za nas in kar je v vsakem trenutku pripravljen storiti. Ko se mi v življenju vse sesipa, me spominja na Jezusov križ in na vso Božjo ljubezen. Spominja me na neštete trenutke iz moje osebne preteklosti: ta tiste, ko je mi je srce igralo od bližine Božjega srca in na trenutke, ko sem v to srce zabijal žebelj. Na vse to me spominja Tolažnik. Bog me ljubi preko vseh meja, v njegovem spominu ne ostajajo moji grehi, moji dvomi, moja nevera, ampak samo njegova brezmejna ljubezen. Ali je lahko kje zunaj tega večja tolažba? »Z Očetom bova prišla k njemu in prebivala pri njem.« O ničemer drugem me ne vprašuje, nič me ne zaslišuje, nič mi ne očita ampak samo to, kar je vprašal apostola Petra: »Ali me ljubiš?«

Drugi dar. Ne samo, da nas tolaži. Jezus in Oče bosta k nam prišla in prebivala pri nas. Tudi ne bosta prišla praznih rok. Prinašata drugi dar - mir. Ne takšnega, kot ga daje svet, takšnega, ko smo ga vajeni, tistega, o katerem pišejo in govorijo politiki. Tudi tistega, toda samo, če bo mir našel prostor najprej v našem srcu. Papež, sveti Janez XXIII. je v času hladne vojne napisal okrožnico Mir na zemlji in v njej znamenite besede: »Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler ne bo zavladal v človekovem srcu.« Neki nemški mirovniki so pred leti izdali plakat z izzivom: »Predstavljajte si, da bi predsednik napovedal vojno, pa se mu ne bi nihče odzval.« Vojne torej ne bi bilo. Vojna se zgodi tam, kjer jo hočejo ljudje, ki v svojem srcu ne nosijo miru. Mir srca je tisti mir, ki ga svet ne more dati in na katerega misli Jezus v današnjem evangeliju.

Tretji dar. »To vam povem, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. Tretji dar je vera. Vera je Božji dar tistim, ki so ga pripravljeni sprejeti z ljubečim, preprostim in ponižnim srcem. Od tega je odvisna vera; ne od učenosti, kot je izpovedal neki učen teolog: »Ko mi je bilo najhuje, se nisem zatekel po odgovor k spisom učenih mož, ampak k veri svoje matere, ki je v življenju neizmerno trpela in neizmerno ljubila Boga.«

Tako nas današnje Jezusove besede, izrečene pri zadnji večerji vabijo k ljubezni, da bomo verovali, ko se zgodi: tisto, česar smo veseli in tisto, česar nočemo.

Franc Likar, župnik