Na nedeljo Dobrega Pastirja, ki je nedelja duhovnih poklicev, nam je v kratkem evangeljskem odlomku predstavljen čudovit odnos med pastirjem in ovcami. »Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj«, pravi Jezus o sebi. Kdor se spozna na pastirski poklic, ve, da si pastir pridobi zaupanje ovc ob nežni skrbi zanje. Zato pastirju ni treba biti strog z ovcami, ker je zanje dovolj, da slišijo njegov glas in mu sledijo. Dobri pastir ovc ne preganja, ampak preprosto gre pred njimi in one mu sledijo.

Jezus o sebi pravi, da je dobri pastir. Poudarja takšen zaupen odnos med njim in nami. Če smo pozorni na prebran evangelij, hitro spoznamo, da ni dovolj, če nas Jezus pozna in ljubeče skrbi za nas. Pomembno je tudi, da poslušamo njegov glas. Živimo v svetu, ki nam zlahka prikrije tihi glas Boga. Preglasijo ga številni glasovi, ki jih dan za dnem zvesto sledimo. Ali znamo ob vseh dejavnostih, s katerimi se ukvarjamo, ohranjati tudi prijateljsko povezanost z Bogom, s svojimi bližnjimi? Jezus je jasen: »Moje ovce poslušajo moj glas.« Kadar želimo koga zares slišati, mu moramo pozorno prisluhniti. Duhovna povezanost z Jezusom v molitvi je edini način, da bomo zaznali Božji glas in mu sledili. Slišati glas Dobrega pastirja in mu slediti – to je temeljni razlog, zakaj je tako pomembno nameniti svoj čas srečevanju z Bogom v molitvi. Naša življenjska pot je pomembno odvisna od zvestega oblikovanja in krepitve našega prijateljstva z Jezusom. Molitev je pot, po kateri moramo hoditi, če želimo slediti Dobremu pastirju in krepiti prijateljstvo z njim.

Na poseben način pa nam sprašuje vest nedelja Dobrega pastirja kot dan molitve za duhovne poklice. Vsi, ki smo s krstom deležni Kristusove duhovniške službe, nosimo tudi odgovornost, da živimo tako, da bodo v našem okolju mogli zaživeti duhovni poklici. Vprašanje duhovnih poklicev je tesno povezano z našim življenjem po veri, z našo osebno vero. Vera pa je tudi v tesni zvezi z versko vzgojo v družini, z zakoreninjenostjo družinskih članov v Bogu in duhovnem življenju.

Kjer starši ne poskrbijo, da bi otroci že v najnežnejših letih doživljali Boga kot družinskega prijatelja, kot člana njihove družine, tam je skoraj nemogoče pričakovati, da bo kdo od otrok kdaj zaznal Božji klic v posvečeno življenje. Kriza duhovnih poklicev, ki smo ji danes priča, je odraz krize vere v družinah; je odraz čedalje manjše duhovne povezanosti med družinskimi člani; in je odraz vedno večje odtujenosti v družinah. Predvsem zato duhovni svet mladih danes ne privlači, saj ga niti ne poznajo.

Ne more biti duhovnih poklicev v okolju, kjer je zamrla molitev. Brez redne, zaupne, iskrene molitve, ni mogoče vztrajati v veri, v osebni povezanosti z Bogom. Lepo je ta temeljni in osrednji pomen molitve izpovedala blažena Mati Terezija, ko je rekla »Prva je molitev; iz molitve prihaja vera, iz vere pa ljubezen. Iz ljubezni pa pridejo dela in odločitve za Boga in človeka.«

Res je, da je molitev prva. Brez poglobljene, zdrave molitve ne bo nikakršne prenove na Slovenskem, brez družinske molitve mnogi, ki jih Bog med nami kliče v sveto službo, ne bodo zaslišali njegovega glasu.

To ne pomeni moliti več časa, ampak bolj s celim srcem, s celo zavestjo, da duhovne poklice zares potrebujemo, če zares življenjsko potrebujemo vero v Boga. Tako močno, da bi si upali in mogli priznati: »Ne moremo več naprej brez Boga.«

Cerkev moli za duhovne poklice in jih tudi prebuja, če zares potrebuje vero, če potrebuje Boga. Zaradi navzočnosti Boga v naši sredi, v našem življenju, potrebujemo duhovne poklice. Duhove poklice je treba izprositi od Boga. Naj nas zato današnji dan, ki je posvečen duhovnim poklicem, spodbudi k zavzeti molitvi za nove delavce v Gospodovem vinogradu.

Franc Likar, župnik