Dva tedna sta minila od velike noči. Praznično razpoloženje se je poleglo, za nami so že naslednji – prvomajski prazniki…, pa bo kmalu spet kaj novega vznemirilo naš vsakdanji ritem, na primer birma, prvo sveto obhajilo in tako naprej.
Ko beremo današnji evangelij se zdi, da se je podobno dogajalo apostolom. Po Jezusovem vstajenju so se vrnili v svojo rodno Galilejo, na sever dežele. Galileja je bila njihova prava domovina, v kateri so se počutili zares varno, kot se počutimo mi v svojem domačem okolju, ki ga imamo radi in smo navezani nanj. Kazalo je, da bo njihovo vsakdanje delo, to je ribolov, prekril spomine na dogajanje v Jeruzalemu – izguba učitelja Jezusa, na vso tisto avanturo okrog Jezusove smrti in vstajenja. Ali ni najbolje pozabiti na vse skupaj. Tu v Galileji je videti spet vse po starem, tako domače, tako sigurno, nobenih nenavadnih dogodkov, ki te samo zmedejo in na koncu ostaneš razočaran. Ribiški čolni, mreže, ponoči na jezeru, podnevi druga opravila in počitek. Vse po starem.
Toda zmotili so se. Na dogodke v Jeruzalemu ne bodo mogli več kar pozabiti, jih izbrisati iz svojega življenja. Ta velika noč ni bila naveden praznik, kot se zgodi vsako leto in utone v preteklost do naslednjega leta. Kristusovo vstajenje je dogodek, ki vse spremeni; preteklosti, kakršna je bila ni več. To nam sporoča dogodek iz obale genezareškega jezera, ko se je apostolom prikazal Jezus – vstali Gospod. Vstali gospod se ne prikazuje samo v Jeruzalemu, ampak kjerkoli. On sledi človeku, kamor gre človek, gre On za njim. V Galilejo, v njegovo vsakdanjost, k njegovemu delu, v njegov dom, tja, kamor nosi svoja razočaranja, svoje poraze; ko gre človek v neko svojo Galilejo, da bi pozabil preteklost. Pa je ne more, kajti prav tam se pojavi Gospod. On se pojavi tam, kjer ga človek najmanj pričakuje, kjer je prepričan, da ga ni. Jezusovo vstajenje ni vračanje v preteklost, saj tudi Jezus ni vstal v preteklo življenje, ampak v novo življenje, v prihodnost.
Dogodek, ko se je Jezus prikazal apostolom ob galilejskem jezeru zato zasluži, da o njem premišljujemo in ga presadimo v svoje po velikonočno dogajanje, v vsakdan, v katerega se po praznikih vračamo.
Kako se je Jezus prikazal apostolom v tem dogodku?
~ Zelo obzirno. Ne razodene se jim v slavi vstalega zmagovalca, ampak tako, da se jim pridruži pri njihovem vsakdanjem delu.
~ Razodene se jim tako, da jim pri tem delu pomaga s svojim nasvetom, ki se tako razlikuje od njihovega znanja. Oni so mreže metali na eno stran čolna, kot so vedno delali. Jezus želi, da vržejo na drugo stran. Metali so vso noč – vedeli so, da se ribe lovijo ponoči, sedaj, ko jim Jezus to naroča, pa je dan.
~ Gospod postavlja na glavo človeško modrost. Če človek želi biti uspešen, mora prisluhniti Božji modrosti in se po njej ravnati. Brez Božje modrosti, ki ima drugačne zakonitosti kot človeška modrost, ranjena z grehom sebičnosti in napuha, ne bo uspeha. Sv. Favstina Kowalska je zapisala v svoj dnevnik besede, ki jih je narekoval Jezus: »Človeštvo ne bo našlo miru in sreče, dokler se ne bo vrnilo k Bogu.«
~ Poleg čudežnega ribolova je Jezus apostolom pripravil zajtrk, potem, ko so Gospoda ob tem čudežu že prepoznali. V zajtrku so dobili še eno potrditev – spomnili so se na zadnjo večerjo v Jeruzalemu. Nas spomni na evharistijo. Evharistija je obed, pripravljen na žerjavici njegovega trpljenja.
Apostoli so Gospoda prepoznali. Zakaj nam to ne uspe? Ker smo površni in plehki. Ne prepoznamo ga, ker vse jemljemo preveč samoumevno, vsakdanje. Izgubili smo občutek za skrivnostno, ker smo postali preračunljivi razumarji. Takšni v čudeže ne verujemo, pa jih je vsak dan vse polno – takrat ko delamo, ko nam stvari uspevajo in ko se nam podirajo, ko nam ne gre po načrtih. Preveč imamo radi svojo pamet in previsoko cenimo svojo modrost. In zato se nam niti zajtrk, ki nam ga pripravi Gospod ne zdi nič posebnega in godrnjamo, da bi radi kaj boljšega.
Prosimo ga, naj nam odpre oči za dojemanje njegove navzočnosti med nami.
Franc Likar, župnik
