Preskoči na vsebino


Glej, na obe dlani sem te zapisal

Evangelij današnje bele nedelje, ki jo praznujemo tudi kot nedeljo Božjega usmiljenja, nam spregovori o dvakratnem prikazovanju vstalega Zveličarja učencem: na veliko noč in osem dni pozneje. Obe srečanji moremo razumeti tudi kot veliko razodetje Božjega usmiljenja. Na veliko noč je učencem dal oblast odpuščati grehe, dal nam je zakrament svete spovedi, ki je zakrament usmiljenja do nas zaradi naših grehov. Osem dni pozneje, ko v dogodku izstopa apostol Tomaž, pa pokaže usmiljenje do naše, človeške, nevere, do naše šibke vere. V svojem usmiljenju nam Jezus daje možnost, da v vseh naših dvomih v nas utrdi vero. Brez Božjega usmiljenja preprosto ne moremo priti do Bogu. Ne moremo računati, da bomo večno z njim, če bomo umazani od grehov in če v nas ne bo vere vanj. Iz tega nam pomaga Božje usmiljenje.

Celotna zgodovina stare in nove zaveze je zaradi človekove slabotnosti in grešnosti ter zaradi Božje ljubezni, zgodovina Božjega usmiljenja. Takoj po prvem grehu, v raju, se je Bog človeškega rodu usmilil in napovedal Odrešenika. Svoje usmiljenje je skozi vso zgodovino izkazoval izraelskemu ljudstvu, ki ga je izbral, da bi v njem obudil Odrešenika. To Božje usmiljenje, ki ga je bilo izraelsko ljudstvo deležno, presega človekov razum. Prerok Izaija se sprašuje in odgovarja hkrati: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te zapisal. Biti napisan na obe Božje dlani – ali si predstavljamo? Biti v Božjem Srcu, takšen kot sem.

V novi zavezi se je Božje usmiljenje še mnogo bolj razodelo v Jezusu Kristusu. Spomnimo se, kako je grešnike klical k pokori in jim odpuščal grehe. Njegovo odpuščajočo ljubezen so velikokrat doživeli apostoli, posebej Peter, ki ga je zatajil. Jezusovo usmiljenje se je najbolj nazorno pokazalo na križu, kjer nas je odrešil. Na križu je prosil celo za tiste, ki so ga križali: »Oče, odpusti jim!« Zadnje Jezusovo dejanje neskončnega Božjega usmiljenja so bile besede zagotovila skesanemu desnemu razbojniku: »Danes boš z menoj v raju!«

Da pa se Bog človeka usmili, mora tudi človek nekaj storiti. Z Božjo pomočjo se mora vrniti h Gospodu, se spokoriti. Tudi desni razbojnik je nekaj storil. Priznal je, da trpi po pravici. Obenem je Jezusa imel za nedolžnega. Prosil ga je: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!«

Kaj mora človek storiti, nam povedo tudi starozavezni preroki. Tako Izaija: »Krivični naj zapusti svojo pot in hudobni svoje misli. Vrne naj se h Gospodu, svojemu Bogu, kajti milostljiv je in usmiljen, počasen v jezi in bogat v dobroti!«

Poleg tega je za dosego Božjega usmiljenja potrebno tudi, da smo ljudje usmiljeni drug do drugega. Po preroku Zahariju Bog naroča: »Ravnajte dobrotno in usmiljeno vsak s svojim bratom!« Božje usmiljenje je odvisno od našega usmiljenja. Vsi poznamo priliko o neizprosnem služabniku. Gospodar, ki predstavlja Boga, je zadolženemu služabniku, ki je bilo dolžan ogromno vsoto deset tisoč talentov, odpustil. Ta služabnik pa ni bil pripravljen odpustiti svojemu so-služabniku ubogih sto denarijev. Zato si je nakopal gospodarjevo jezo, da ga je hudo kaznoval. Bog je neskončno usmiljen, vendar pod pogojem, smo pripravljeni tudi sami ravnati z drugimi, kakor ravna on z nami.

Naj nam praznik Božjega usmiljenja, ki ga praznujemo kot praznik velikonočne zmage nad grehom in smrtjo, pomaga, do trdne vere, kakor je pomagal apostolu Tomažu. On, ki se je na Kalvariji v usmiljeni ljubezni potopil v človeško zlo in zadostil Božji pravičnosti za grehe človeštva, zdaj zmagoslavno podarja svojim apostolom Duha odpuščanja: »Prejmite Svetega Duha; Duha odpuščanja. Vstali Gospod jim je dal veliko večjo moč, kot je delati čudeže: moč, da obujajo duhovno mrtve, da ozdravljajo bolno človekovo vest, v zakramentu spovedi vračajo notranje zdravje.

Česa je današnji človek bolj potreben, kot Božjega usmiljenja? Da bi le prav cenili in v veri pogosto prejemali milost, ki nam jo Gospod podarja v spovednicah, teh edinstvenih prostorih Božjega usmiljenja.

Naj žarki Božjega usmiljenja predrejo naša srca, naj gredo skozi nas in dosežejo tudi naše brate in sestre, vse, ki potrebujejo naše in božje usmiljenje.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF