Preskoči na vsebino


Strategija življenja

Sveto pismo pogosto govori o dveh poteh, med katerima se človek odloča; o dveh različnih življenjskih smereh, o dveh nasprotujočih si pojmovanjih načina življenja. Zelo nazorno nam to v prvem berilu predstavi prerok Jeremija. Na eni strani je usmerjenost v ta svet, kjer je nad vse postavljen človek, njegova moč, njegovo gospostvo nad svetom, ne meneč se za Boga; na drugi strani pa naravnanost na Boga, zaupanje vanj in zatekanje k njemu. Prerok naravnost pove, katera izbira je prava: »Preklet mož, ki se opira na bitje iz mesa, njegovo srce pa se odmika od Gospoda.« Tak človek je podoben grmu v izsušeni puščavi, je človek brez prihodnosti.

»Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je gospod njegovo zaupanje.« Tak človek je podoben drevesu, ki je zasajeno ob vodi in katerega listje ostane zeleno, tudi, ko pride vročina, preizkušnja. V sušnem letu ne trpi pomanjkanja in ne neha roditi sadu. Prerok Jeremija je imel pred očmi svoje rojake, Izraelce, mi so se tako hitro in lahkomiselno odvračali od »studenca žive vode«, od svojega Boga in se rajši zanašali na človeške vodnjake, ki se ob prvi suši izpraznijo in te ne morejo odžejati, ko si vode najbolj potreben. Zato gorje kratkovidnemu človeku, ki se odvrača od Boga, blagor pa tistemu, ki se opira in zanese nanj.

Enako kakor Jeremija tudi Jezus v evangeliju blagruje tiste, ki zaupajo v Boga in pri njem črpajo moč. Ostro pa svari tiste, ki stavijo na bogastvo, na svoje velike zaloge, na zemeljsko veselje, na veljavo in na človeške časti. Vse to je namreč začasno in je kratkotrajno. In kar je najhuje: človeka odvrača od Boga in ga oddaljuje od resnične sreče, ki jo more nakloniti edino Bog. Zaupanje v Boga pa človeku vliva pogum, ga osvobaja in razveseljuje tudi v času pomanjkanja, lakote, žalosti in preganjanja.

Posvetna usmerjenost je docela skregana z naravnanostjo, ki jo zahteva in zagovarja Jezus. Posvetna usmerjenost ne prinaša sreče. Nagrabljeno imetje prinaša veliko več gorja kot sreče. Nagrabljeno imetje pomeni, da zato, ker eni imajo, drugi nimajo. Sem sodi še vsa podkupljivost, nepoštenje, kraja in laž – te hude bolezni današnje družbe, ki sejejo med ljudi negotovost, jezo in strah.

Blagri so nuja, če hočemo preživeti: kot družba, kot narod, kot civilizacija, pa tudi kot posamezniki. »Veselite in radujte se!«, pravi Jezus tistim, ki se odločijo za to pot. Te besede iz blagrov je papež Frančišek dal za naslov svoji apostolski spodbudi, ki jo je napisal aprila lani. Govori o svetosti sredi vsakdanjega življenja. Evangeljski blagri so osrednji del te spodbude. Biti svet pomeni živeti evangeljske blagre. Človek mora iskati svetost v času, ko je stiskan, lačen, preganjan – kajti takrat je najbolj dovzeten za Boga. Presit človek, človek, ki mu vse teče gladko, hitro pozabi, da dolguje svojo srečo Bogu. Ne gre za to, da bi iskali trpljenje in si želeli stiske, žalost in preganjanja, ampak, da bi se v trenutkih sreče z veliko hvaležnostjo odzivali Bogu, ki nam vse daje in mu tudi znali primerno vračati – zlasti v bratih in sestrah, ki nimajo tega, kar imamo sami. Tako postajamo sveti in Gospod nas blagruje, ker smo od dveh poti izbrali pravo.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF