Ob evangeliju čudežnega ribjega lova, ki nam ga danes za premišljevanje ponuja Božja beseda, navadno mislimo na poklic, v katerega so bili poklicani apostoli - galilejski ribiči in odmeva v tistem znamenitem pozivu, namenjenemu apostolu Petru: »Odslej boš ljudi lovil«.
Tu se zgodi prvi nesporazum. Ta Jezusov poziv je za marsikoga moteč, bolj spominja na poklic kakšnega policaja kot pa kaj drugega. Biti ribič, ali biti pastir (če pomislimo na pogosto podobo pastirja in ovc), ne zveni privlačno: biti ovca, biti ulovljen, ujet. Po človeško je tako, ne pa po Božje. In evangelij je Božja beseda. V človeškem pojmovanju ribič in pastir iščeta svojo korist: uloviti čim več in čim več zaslužiti; imeti veliko čredo in zato veliko volne, mleka in mesa. Ribič in pastir delata zase in mislita nase. Evangeljski pomen pa to logiko obrača na glavo. Ribič ne skrbi zase in zaslužek, ampak za ribe; pastir ne skrbi za svojo ekonomsko računico, ampak za ovce. Biti ulovljen po evangeljski logiki ne pomeni nesreče, ampak odrešenje. Pomislimo na ljudi, ki doživijo na morju brodolom. Vprašajte jih, ali so takrat, ko so jih potegnili iz vode to doživeli kot nasilje ali kot rešitev. Kot rešitev, kot tisto, po čemer so najbolj hrepeneli. Evangeljski ribolov je odrešenje.
Drugi nesporazum se zgodi ob delitvi na ribiče in ribe, na pastirje in ovce; češ, da je prvi vzvišen nad druge, jih ima v oblasti in si jih lasti. V evangeljski logiki nihče ni samo ribič in nihče ni samo riba, nihče ni samo pastir in nihče samo ovca. Vsi smo, tako ali drugače, oboje hkrati. Edino Kristus je zares samo ribič in zares samo pastir. Preden je Peter postal ribič ljudi, je moral biti sam ulovljen, celo večkrat. Prvič ga je Jezus ulovil, ko je hodil po vodi, se prestrašil in skoraj potonil. Predvsem je bil ponovno ulovljen ko je Jezusa zatajil. Moral je izkusiti položaj »izgubljene ovce«, da se je mogel naučiti biti dober pastir. Moral je biti rešen iz dna morja zatajitve, da je lahko postal ribič ljudi. »Če hoče kdo biti prvi, naj bo vsem služabnik!«, pravi Jezus.
Iz tega drugega nesporazuma pa potem, ko ga razrešimo, sledi bistveno sporočilo tega evangeljskega dogodka. Povzeto je v gesti apostolov. Ko so zajeli tisto prepolno mrežo rib in so rekli tovarišem v sosednjem čolnu, naj jim pridejo pomagat. Če smo vsi krščeni, tako duhovniki, škofje, redovniki kakor vsi verniki ribiči in ribe hkrati, enkrat bolj to, drugič bolj ono, na različnih čolnih ki pomenijo naše življenjsko okolje – družina, stan, poklic… potem smo tudi tovariši. Tovariši si pomagajo in sodelujejo. Ko se nekdo muči v svojem čolnu, mu drugi pridejo pomagat. Vsi smo sodelavci pri isti nalogi.
Da bomo eni in drugi, v tem ali onem čolnu kaj ujeli, pa je treba »odriniti na globoko«. In tudi zajeti. Pa spet ne tako, kot smo dostikrat v svojih glavah prepričani, da je edino prav, ker vse vemo, ker se na vse spoznamo. Mrežo je treba vreči na Jezusovo besedo, na njegov način, z njegovim poznavanjem morja, življenja, tega sveta, v katerem se gibljemo.
Pred nami je misijon. Prav v to nas vabi: naj na tak način odrinemo na globoko in naj se ravnamo po tem, kar nam naroča Gospod.
Franc Likar župnik
