»Vstani in govori ljudem vse, kar ti ukažem. Ne ustraši se jih.« Tako v današnjem prvem berilu Bog opogumlja preroka Jeremija, kateremu so ljudje nasprotovali. Enako so Jezusu nasprotovali tudi njegovi rojaki, ko je med njimi nastopil s preroškim oznanilom. Od kod to nasprotovanje? Zakaj se človek tako rad upira temu, ki ti hoče dobro? Ali je to samo zavist – Jezusu so očitali: »kaj nam boš ti govoril, saj te poznamo, vemo, čigav si, iz katere družine, komu pripadaš…« Ali pa je to upiranje izraz strahu pred spremembo, spreobrnitvijo, ko človek sliši oznanilo in poziv preroka?

Prerok Jeremija nam je najbolj poznan po tem, da je veliko pretrpel zaradi svoje preroške službe. Upiral se je javnemu mnenju. Zelo ga je bolelo, ker je doživljal, kako javnemu mnenju, ki je bilo nasprotno judovskemu verskemu čutenju, nasprotno Bogu, podlegajo njegovi rojaki. Podlegali so posvetnemu načinu življenja, postali so podkupljivi, zapadali so v razvrat, Božjo postavo so zavračali kot nekaj preživelega. Jeremijevo svarjenje ni zaleglo, obrnili so se proti njemu. Enkrat so ga javno bičali – pretepli, drugič so ga dali v klado, nazadnje so ga vrgli v prazen vodnjak. Podobno, kot so ravnali z mnogimi drugimi preroki in nenazadnje tudi z Jezusom, ki v današnjem evangeliju omenja še dva preroka: Elija in Elizeja.

Elija v času strašne lakote, ki je prizadela ljudstvo zaradi dolgotrajne suše, ni bil poslan k Izraelcem – svojim rojakom, da bi jim pomagal s čudežem, ampak v poganski deželo, v Sarepto na Sidonskem. Tam je naredil čudež v prid poganske žene. Drug primer, ki ga omenja, se nanaša na preroka Elizeja. Na prerokovo oznanjevanje je bil gobavosti ozdravljen pogan iz Sirije – Naaman.

S tema dvema primeroma je Jezus svojim rojakom dal vedeti, da se morajo otresti 'posestniškega razmišljanja', namreč, da lahko smi odločajo o svoji usodi, da imajo sami v posesti vso resnico, da lahko delajo kar in kakor hočejo. Misel, da ima človek v svojih rokah 'škarje in platno' svojega življenja je velikanska zmota, ki ne pripelje do srečnega konca. Jezusovi rojaki tega niso razumeli. Jezusove besede so razumeli kot poniževanje in grožnjo. Jezus naj bi se obnašal po njihovo, tako kot hočejo, govoriti bi smel samo tiso, kar sami radi slišijo, odobravati bi moral njihovo ravnanje in obnašanje. Ker ni bilo tako, so se odločili, da se ga znebijo.

To razmišljanje se vleče skozi vso človeško zgodovino. Skušnjava iz raja, 'biti kakor bog' je tako trdovratna, da se je človek ne more znebiti. Na tisoče načinov vsak dan prihaja na dan. Prav zato človek nenehno potrebuje nekoga, ki ga na to opozarja. Rečemo mu prerok. Prerok je kakor luč, ki posveti v mojo temo, v meglo zmešnjav, ki mi jih ponuja svet in mi laže, da ne potrebujem nobene spremembe, da lahko sam odločam o vsem. Ta Jezusov primer iz domače shodnice prinaša pomembno sporočilo. Človek se ne sme obnašati kot gospodar vsega, se postavljati nad Božje zakone.

Vsi imamo preroke. Živijo med nami in so z nami. Vsak človek, ki mi hoče dobro, je prerok, ki mi ga pošilja Bog. Po krstu smo vsi deležni tudi Jezusove preroške službe. Dan nam je preroški pogum, da moremo resnici pogledati v oči – najprej resnici o sebi. V njeni moči zmoremo premagati slabosti, ki nam jih Božja luč razkriva kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Ko bom zmogel to narediti v sebi, bom zmogel postati prerok tudi za druge.

Franc Likar, župnik