V sveto družino je zarezala preizkušnja; ne prva in ne edina. In kakor v sveto družino, tako v vsako človeško družino. Nekatere so večje, druge manjše, nekatere so bolj, druge manj opazne za okolico. Gotovo je ena najtežjih preizkušenj v družini, posebej za starše to, o čemer govori današnji evangelij: oddaljevanje otrok od družine, osamosvajanje, ki ne gre vedno po načrtih in željah staršev, ko otroci ne upoštevajo tega, kar so jim straši vcepljali skozi vzgojo.

Pa je tako od vedno. 3000 let pred Kristusom najdemo na sumerskih glinenih ploščah zapisano: »Mladina ne spoštuje starosti, ne izkazuje nobene pripravljenosti za učenje, samo teži k prevratu.« Mladi oblikujejo svoje življenje mimo želja svojih staršev, česar starši pogosto ne razumejo. V evangeliju smo prebrali, da tudi Jožef in Marija nista razumela besed, ki jima jih je Jezus rekel. Kolikokrat se tudi današnji starši znajdejo v podobnem položaju in ne razumejo, kaj jim govorijo otroci, kakor tudi otroci in mladi ne slišijo, nočejo slišati in ne razumejo, kaj jim govorijo straši. Zato nas današnje obhajanje praznika Svete družine morda bolj kot karkoli drugega, želi spomniti na nujnost, da to izgladimo, da vsi skupaj morda nekoliko utišamo svoje besede in namesto tega bolj poslušamo.

Ob sklepu sinode o mladih, ki je bila letos v Rimu, je papež Frančišek poudaril, da se mora celotna Cerkev prenoviti preko apostolata poslušanja: najprej je treba poslušati in šele nato govoriti. Nato pa je mladim dejal: »Mladim želim reči v imenu vseh nas, odraslih: oprostite nam, ker vas pogosto nismo poslušali, če smo vam, namesto, da bi vam odprli srce, napolnili ušesa. Kot Jezusova Cerkev vam želimo prisluhniti z ljubeznijo, prepričani glede dveh stvari: da je vaše življenje dragoceno za Boga, saj je Bog mlad in ljubi mlade; in da je vaše življenje dragoceno tudi za nas, pravzaprav potrebno za to, da gremo naprej.« Te papeževe besede so lahko lepo vodilo tudi za naše odnose v družini. Pomembno je, da resnično prisluhnemo besedam, ki jih kdo izreče in da se tudi naučimo izražati svoje misli in čustva. Časa, ki ga danes preživimo v družini je malo, morda vse manj; zato pa je ta čas še posebej dragocen in moramo z njim še posebej lepo ravnati in ga skrbno uporabiti. Znotraj hitrega tempa življenja moramo oblikovati svete trenutke družinskega življenja. Barometer tega so na primer sveti večeri. Koliko se v krogu svojih družin znajdemo v oblikovanju lepega in za vse osrečujočega svetega večera? Trenutki svetega večera so blagoslovljeni. Sveti večer ne bi smel zdrsniti mimo nas kot vsi drugi večeri, ko se morda naveličani dneva in naveličani drug drugega odpravimo spat.

Skupni trenutki družinskega življenja so nujni. Potrebni so nam trenutki, ki jih zavestno namenjamo družinskemu pogovoru in kot kristjani skupni molitvi. S tem gradimo družino kot varno okolje, v katerem lahko vsak brez maske na obrazu izrazi samega sebe; kjer lahko pridejo do izraza tudi naše krhkosti in slabosti, kjer se krepi naša medsebojna podpora. Brez poslušanja drug drugega, brez konkretnih izrazov sočutne naklonjenosti je družina v nevarnosti, da postane skupnost odtujenih posameznikov, ki drug drugega ne slišijo in ne razumejo več.

Družinsko okolje je tudi zakladnica preizkušene življenjske modrosti. Otrokom ni potrebno začeti povsem znova, ampak se lahko naslonijo na izkušnje in modrost starejših. Danes mladi vse pogosteje zavračajo stara izročila kot staromodna in preživela, ker v njih ne vidijo prave vsebine za svoje življenje. Modrena družba hoče mlade izkoreniniti iz preteklosti in jih postaviti v zgolj sedanji čas; kot da včeraj ni bilo ničesar, kot da je samo sedanji trenutek, iz katerega je treba iztisniti vse, kar se da – celo na račun prihodnosti: »briga me, kaj bo jutri!« Tudi o tem je papež Frančišek izrekel mladim nekaj močnih besed: »Mladi morate preseči skušnjavo, da ne bi poslušali odraslih in bi modrost starejših imeli za 'staro šaro', zastarelo in dolgočasno in pri tem pozabljali, da je neumno vse začeti z ničle, kot da se je življenje začelo šele z vsakim od njih.«

Ljudje moramo ostati del celote: s preteklostjo in sedanjostjo, usmerjeni v prihodnost. Ta prihodnost je v rokah družine: ki posluša, se dopolnjuje in se skupaj obrača k Bogu. Amen.

Franc Likar, župnik