Največji prazniki letošnjega bogoslužnega leta so že za nami. Prehodili smo pot od adventna, preko božiča in posta do velike noči in binkošti. Ob praznikih smo doživljali Božje delovanje, ki ga v smislu današnjega evangelija smemo primerjati delu kmeta na polju. Po končanem delu, ki ga opravi na polju, pride čas rasti. Takšen čas rasti je tudi liturgični čas, v katerega smo vstopili z obhajanjem nedelj med letom, ali kot smo jim po starem rekli 'navadne nedelje'. To je čas, ko naj se v nas utrdi, zraste in prinese sadove to, kar je Bog položil v naše duše z obhajanjem praznikov našega odrešenja. To so sadovi Jezusovega učlovečenja, njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. To niso dogodki, ki bi nam bili dani zaradi nekega spominjanja, ampak zato, da bi iz njih zajemali moč v življenju.
Bog naredi vse, kar je z njegove strani potrebno, potem pa svojo mojstrovino, seme, prepusti nam, da skrbimo zanj tako, da bo njegova rast uspešna in bo obrodilo sadove. Jezus v današnjem evangeliju tudi pove, kako naj svoje delo oskrbnika semena opravljamo. Pravi, da kmet bdi podnevi in spi ponoči. Nadvse pomemben podatek. So ljudje, ki zamenjajo dan za noč. Podnevi ne opravljajo svojega dela, ker spijo. Spijo, ker niso spali ponoči, ko je bil čas za to.
Še vsaj dve drugi nevarnosti sta. So ljudje, ki bi spali podnevi in ponoči in jih nič ne briga. Najbrž pa je še pogostejša druga nevarnost, namreč, da bi bil buden podnevi in ponoči. Človek ne sme in tudi ne more biti 24. ur na dan napet kot struna, v neki nenehni zaskrbljenosti. Svoje skrbi je treba znati tudi odložiti vedoč, da bo na naše srbi tudi Gospod sam popazil. Ni vse odvisno samo od nas. Takšna nenehna budnost je lahko znamenje velikega napuha in se ne konča dobro.
Iz življenja svetega papeža Janeza XXIII. je znanih veliko anekdot. Verjetno ste že slišali tisto, kako je bil zaskrbljen ob začetku papeške službe in od skrbi ni mogel spati. Ko je bil od tega že čisto neprespan in posledično izmučen, mu je neke noči neki glas, on pravi, da sam Sveti Duh, navdihnil misel: »Janez, kaj se delaš važnega. Kristus je skrbel za Cerkev, ko ti še nisi bil papež. Naredi, kar moreš in mirno spi!«
Ni treba, da si papež, lahko si kdorkoli, oče ali mati, ki ne moreš spati zardi skrbi otroke. Če kot oče ali mati narediš vse, kar je v tvoji moči, po vesti, če si svoja prizadevanja podprl z zgledom svojega življenja in človeške plemenitosti, potem mirno spi. Zasejal si dobro seme in tvoji setvi bo Bog dal rast. Bog je sledil že neštetim otrokom, ki so odraščali, tvoji niso prvi.
Bog deluje tudi takrat, ko mi spimo, ko mi ne vidimo. To nam sporoča s prilikama o setvi in o gorčičnem zrnu. Jezus misli na rast Božjega kraljestva, katerega seme je njegova beseda, shranjena v dragoceni žitnici Svetega pisma. S temi podobami hoče povedati, da je tudi za nas skrivnost, kako med nami raste Božje kraljestvo. Straši ne vedo, kako se bodo obnesla njihova vzgojna prizadevanja, saj je vsak otrok določen za to, da zraste v samostojno, svobodno, enkratno in neponovljivo osebnost. Nikogar ne oblikuje po nekem kalupu, nad nikomer ne dela nasilja, ampak je obziren in samo vabi in spodbuja.
Pri študiju nauka o zakramentih so nam bogoslovni profesorji poudarjali, da zakramenti posredujejo milost tistim, ki ne postavljajo ovir. Drugo temeljno načelo pri samovzgoji krščanskega človeka je, da Božja milost gradi na človeški naravi, kar pomeni, da se moramo najprej truditi za to, da si pridobimo osnovne krščanske kreposti: poštenost, resnicoljubnost, sočutje, dobroto, šele potem, na tem temelju bomo postajali tudi vedno bolj krščanski, vedno bolj Jezusovi učenci. Pobožnost, ki nas dela čudake, gotovo ni Bogu po volji.
Naša naloga je torej v tem, da pripravimo semenu Božje besede in Božjega nauka ugodna tla, potem pa z vso ponižnostjo, skrbnostjo in odprtostjo sprejemati Božje navdihe in zaupati, da Bog naše napore vedno blagoslavlja.
Franc Likar, župnik
