Pri poslušanju nedeljskih odlomkov Božje besede je pomembno, da najdemo vodilno misel, rdečo nit, ki povezuje vsebino vseh treh odlomkov. Tako tudi lažje razumemo sporočilo, ki nam ga želi posredovati, lažje o njem premišljujemo in kar je najbolj pomembno: nekaj od tega nam sede v dušo kot smerokaz za ravnanje, za življenje v dneh, ki so pred nami. Tako po kapljicah sprejemamo Božji nauk in ta usmerja naša dejanja.

Rdečo nit današnje Božje besede moremo najti z lahkoto, kar ponuja se nam: izvirni greh, satan, razdor. Greh prinaša razprtije in razdor. Začne se sumničenjem. Akter tega je hudič. Razdor se zgodi takoj po grehu prvega človeka. Adam in Eva se obregneta ob Boga, potem na kačo. Ko vidita, da se to ne bo obneslo, se začneta znašati eden na drugega, kdo da je kriv. Vsa poviševanja sebe nad druge, ki so nam v življenju dobro znana, imajo tukaj svoj izvor. Kot neustavljiv plaz se ta moč greha razliva skozi zgodovino in odnaša vse pred seboj. Najhuje je prav to, da ruši odnose in vnaša razdor: med ljudmi ter med ljudmi in Bogom. Da pred tem ni prav nihče varen, dokazuje dogodek in današnjega evangelija. To so Jezusovi domači, sorodniki. Hudič jim je vdihnil sum, da je z Jezusom nekaj narobe, da je iz uma, da ni pri zdravi pameti. Zato naj gredo, ga poiščejo in odpeljejo, ker ga je obsedel hudič. Tako jim ne bo delal sramote. Jezus je to zaznal. Takoj je povedal, da hudič ne bo delal sam proti sebi, ne bo sam sebe preganjal in uničeval. Satan je zato, da ustvarja razdor, ne pa da človeka rešuje, kar dela Jezus in to lahko na lastne oči vidijo, ko dela čudeže in ljudi rešuje tega ali onega zla. Pripisovati satanu Božjo moč, to je greh brez primere, to je greh zoper Svetega duha, za katerega Jezus pravi v današnjem evangeliju, da na vekomaj ne bo odpuščen. Nekdo, ki je obseden s hudim duhom more ne delati dobrega! In tudi če je videz njegovih dejanj dober, v bistvu vnaša razdor, ruši, uničuje, podira.

Takšnega razdiranja, ki se prodaja pod krinko dobrega namene, ni malo. Dogaja se v družinah, med sorodniki, v župniji. Sumničenja, užaljenost: ta ne dela prav, me zapostavlja, me odriva, me ima za manjvrednega. In v glavi se ti kot gobe po dežju množijo razlogi, ki ti dokazujejo, da imaš prav.

To je nekaj resnično strašnega! Misliti, da delaš dobro, a ustvarjaš razdor! Jezusovi sorodniki, ki so prišli k njemu, so bili prepričani, da delajo nekaj dobrega, nekaj najboljšega za Jezusa. Bili so zanj silno zaskrbljeni, ni jim bilo vseeno, kaj se z njim dogaja. Ti Jezusovi sorodniki utelešajo tipično vedenje tako imenovanih dobro mislečih ljudi, urejenih, pravovernih, zasidranih v pravo versko izročilo, v navade in prakso. Imajo se za poklicane, da Jezusu povedo, kako naj se vede, kaj naj dela, kaj naj govori. Ob tem pa ne vedo, da so žrtev spletk hudega duha, z imenom Belcebub. Hudič ima ime! Tega ne vedo, ker se niso odprli Svetemu Duhu. Greh proti Svetemu duhu je, da ga človek ne prosi, da se mu ne odpre, da bi ga vodil. Če v človekovih mislih, srcu in duši ni prostora za Svetega Duha, bo prostor za hudega duha. V človeku ne bo ostal prazen prostor, zelo hitro ga bo napolnil nekdo drug.

Drugo kategorijo ljudi poleg Jezusovih sorodnikov predstavljajo pismouki in farizeji, ki so nalašč zato, da bodo Jezusa kaj podučili, prišli iz Jeruzalema. Tudi oni imajo Jezusa za obsedenega, da je krivoverec in bogokletnik. Treba ga je odstraniti in v njihovo skupnost, v njihov narod se bo vrnila edinost in preprečili bodo razkol. Ne vedo pa, da je razkol že tu in povzročili so ga prav oni, ko so zavrnili Jezusa. Njihov greh je v tem, da so zaprli oči za otipljivost in očitnost Božjega delovanja v Jezusu. Neodpustljiv greh zoper Svetega Duha.

Tema dvema skupinama ljudi, na katere naleti Jezus v današnjem evangeliju, pa stoji nasproti tretja. To so tisti, ki so se zgrnili v hišo, da bi poslušali Jezusovo besedo. Poslušajo jo s preprostim in čistim srcem, z ljubeznijo in dobro voljo. To so Jezusovi novi sorodniki, povezani z močnejšo vezjo kot je krvna, človeška. Po Svetem Duhu jih z Jezusom veže močnejša vez kot je krvna in se rojeva iz izpolnjevanja Božje volje.

Vsak od nas ima navsezadnje v življenju eno samo izbiro: ali bo podlegel zlu in vnašal razdor, ali pa bo zavestno premagoval hudobijo z dobroto in tako odpiral prostor Bogu, v katerem bomo postajali vse bolj Božji sorodniki v izpolnjevanju njegove volje.

Franc Likar, župnik