Preskoči na vsebino


Bog ki je ljubezen

Obhajamo praznik svete Trojice in drugo kvaterno nedeljo v tem letu. Skozi cerkveno leto je precej nedelj, ki imajo poleg osnovnega liturgičnega značaja še kakšno dodatno vodilo: nedelja duhovnih poklicev, Slomškova, misijonska, zahvalna…

Dva tedna nazaj ,7. velikonočna, je bila tudi nedelja sredstev družbenega obveščanja in da je bila 5. velikonočna nedelja, nedelja turizma. Te nedelje enkrat bolj, drugič manj naglašamo, vsaka po svoje pa kažejo na prepletanje Božjih in človeških resničnosti; zemeljskih in nebeških ; večnega in minljivega. V to smo pač vpeti, smo del tega sveta, svetega in svetnega. Za nas kristjane to pomeni predvsem, da naj vera, ki jo izpovedujemo in živimo, prepoji vsega človeka, z vsem, kar je, kar živi, za kar se trudi in kar ima rad: tudi turizem, tudi medije, tudi politiko, ekonomijo, umetnost, kulturo…. Še vedno trpimo zaradi posledic napačnega ločevanja, ki je zaznamovalo našo krščansko preteklost: nekaj je samo Božje, nekaj pa ni prav nič Božje, zato to odklanjamo, zavračamo… če ni Božje, je po vsej verjetnosti hudičevo… Če nekaj ni bilo strogo duhovno, versko, da ne rečemo cerkveno, je bilo že samo zaradi tega slabo. Kristjani smo se v preteklosti počutili močni in zato vzneseni; svet bi se moral vrteti po naše. Hudo je to slišati, ampak to je resnica, ki si jo bomo morali priznati. V mestu, na vasi, se mora življenje odvijati po župnikovih oznanilih. Zavrniti nekaj, kar ni 100% »naše«, kar ne odgovarja 100% našim normativom, je seveda najlažja pot. Zavrneš, si umiješ roke, od tega se distanciram, s tem se ne ukvarjam… »politika me ne briga, ker je od začetka do konca pokvarjena«. Toda če gremo kristjani »po svoje«, gre po svoje tudi svet. In svet je šel in še gre zelo po svoje. To je naše današnje trpljenje. Nevarno je, da bomo kristjani prav kmalu lahko samo z roko mahali vlaku zgodovine, ki bo peljal naprej brez nas.

Veliko časa je bilo potrebno, da kristjani počasi to spoznavamo. Spoznavamo namreč, da je naša naloga vdihniti krščanskega duha tam, kjer ga ni in da priznamo, da ga ni tudi po naši krivdi. Ne gre za to, da kar vse sprejmemo, da se kar z vsem strinjamo, da vse verjamemo. Daleč od tega. Gre za to, da kot kristjani damo krščanski ton: turizmu, potovanjem, zabavam, športu, medijem. Če je to težko (in vsi vemo, da je težko!), potem to pomeni, da se je treba še bolj potrudit in poiskat nove poti. Kristjani živimo v tem svetu, a nismo od tega sveta. Kristjani imamo na tem svetu nalogo, ki je drugi nimajo: da temu svetu dajemo Božji pečat. Na sodni dan bo nam kristjanom težje, ne lažje kot ostalim, težje nam bo, kot nekrščenim, kot tistim, ki se požvižgajo na Boga! Mi bomo odgovarjali za stvari, za katere drugim ne bo treba!

Zato pa nam je dan sedanji čas, takšen kot je, da ga preustvarjamo in prenavljamo s tem, da smo sol, luč in kvas v njem, sredi ljudi, s katerimi si delimo ta trenutek zgodovine, ki je za nas edinstven, podarjen od Boga. Danes je praznik Svete Trojice. Kdo je Sveta Trojica. Je Bog, Bog ki je ljubezen, ne enojna, ampak trojna. Če je Bog ljubezen, ne more biti osamljen Bog, v njem mora biti prostor za bogate odnose ljubezni. Bog ni razum, je srce. Ta Božja ljubezen nas priganja, da ji sledimo in bolj kot jo posnemamo, bolj postaja Božja podoba v nas popolna.

Kakšna bo prihodnost Cerkve? V marsičem se kaže tudi obetavna. Ne pozabimo, da Cerkev vodi Sveti Duh. Je lahko Sveti Duh slab voditelj? Mnogo znamenj nam daje, da je dober voditelj. V Cerkvi se porajajo mnoga »mala občestva« kristjanov, ki so za Cerkev še kako obetavna. To so duhovna molitveno – katehetska, družabna srečevanja kristjanov, zakoncev, mladih, različnih skupin in gibanj. V njih vladajo odnosi edinosti, kakršni so v Sveti Trojici. V tem je pomlad Cerkve. Skozi molitev, pogovor, kristjani v teh okoljih rastejo in napredujejo v pravi smeri – v smeri Božjega bivanja.

Človek ni preprosto vržen v svet, v katerem bi se pač znašel, kakor kdo ve in zna, da bi bil pri tem brezdušen izkoriščevalec tega, kar na svetu najde. Človek je poklican, da v skupnosti bratov in sester dopolnjuje svet z ljubeznijo in odgovornostjo. Ko si vztrajno prizadeva za dobro, se že upira zlu; ko ga skrbi družbena pravičnost in je zaradi tega pripravljen nekaj žrtvovati, se izpostaviti, s tem ureja svet v duhu Božjega načrta. V tem prizadevanju ni sam: podpira ga skupnost, katero pa podpira obljubljena pomoč, ki nam je zagotovljena v zadnji vrstici Matejevega evangelija, ki smo jo danes prebrali: »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta!« Kar priznajmo, če ne bi na to obljubo tako pozabljali, bi nam šlo veliko bolje, kot nam gre.

Svet je prizorišče Božjega delovanja in naših prizadevanj. Svet ni samo moj, svet je naš skupni dom. Dom pa je prijeten, če bivajoči v njem drug drugega spoštujejo n sprejemajo, sodelujejo in si pomagajo, če se med njimi uveljavljajo temeljne vrednote ljubezni in pravičnosti.

Zato Jezus prosi Očeta, naj njegove posveti v resnici. To ga z velikim zaupanjem v dneh, ki so pred nami prosimo tudi mi: naj nas in naše rojake odpre resnici, in nas v njej prenovi za blagoslovljeno prihodnost nas in našega naroda.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF