Binkošti so, poleg božiča in velike noči eden od treh največjih krščanskih praznikov. Binkošti so dopolnitev odrešenjske zgodbe: Jezusovega rojstva, smrti in vstajenja. Vse to se je zgodilo kot Božji dar za nas. Sveti Duh nam darove odrešenja posreduje, polaga v naše življenje. Brez Svetega Duha ni nobenega zakramenta, nobena naša molitev nima v sebi moči, če ji je ne vdihne Sveti Duh. Brez Svetega Duha je vse mrtvo, smo kot roboti in avtomati. Sveti Duh je dar, ki oživlja. Če njegovemu delovanju sledi naša poslušnost, naša odzivnost, potem so tu tudi sadovi, ki jih še kako čutimo in so pravzaprav nujni za življenje: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Kjer ni teh sadov, je življenje neznosno.

Za današnji čas velja, da je izgubil dušo, ker je teh sadov vse manj. Ko rečemo, da je svet brez duše, ne mislimo, da manjka inteligence, pameti, znanja in razgledanosti, manjka nam duhovnosti. V človeku mora vladati ravnovesje razuma in duha. Ljudje smo telesna in duhovna bitja. To ravnovesje se je podrlo, telesna plat je prerasla in kakor plevel zatrla duhovno plat. Posledica tega je, da si človek niti ne želi biti kaj več kot materialno, telesno bitje. Postal je zadovoljen s tem, da je zgolj razumna žival. Duha in duhovno v sebi je potlačil in zatrl. Človek brez duše se ne zanima za sočloveka, odnosi z drugimi ljudmi postajajo zmaterializirani – daj dam, kakšno otipljivo korist imam od sočloveka. Za to, kar je Božjega, v takšnem svetu ni prostora, zlahka je na Boga odmisliti in pozabiti.

Nekje v apostolskih delih beremo pripoved, kako je apostol Pavel, ko je prispel v Efez in je tam našel skupino kristjanov, ki so bili samo krščeni in nič drugega, te ljudi vprašal: »Ali ste že prejeli Svetega Duha, ko ste postali verni?« In kaj so mu odgovorili: »Saj še slišali nismo, da Sveti Duh je«. Če bi danes zastavil to vprašanje sodobnim kristjanom, bi marsikje dobil enak odgovor. Vedeti, da Sveti Duh je nekaj drugega kot biti pri krstu in birmi. Slišati, da Sveti Duh je, pomeni klicati ga, vabiti ga v svoje življenje, se obračati nanj za darove prave modrosti, umnosti, sveta, moči, vednosti, pobožnosti, strahu Božjega. V najbolj običajni molitvi k Svetemu Duhu molimo: »Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje!« K Svetemu Duhu se je treba obračati, saj on sam prenavlja ta svet in vsakega od nas. Moliti k Svetemu Duhu, da temu svetu vrne dušo. Bog nam v svoji previdnosti lahko odreče marsikaj, za kar ga prosimo, ker to za nas ne bi bilo dobro; nikoli pa nam ne bo odrekel darov Svetega Duha, če ga bomo zanje prosili. Saj Jezus sam pravi: »Če vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo«.

Kaj je tisto prvo, za kar je danes še zlasti potrebno prositi Svetega Duha, da stori med nami in v nas, razberemo iz prvega binkoštnega dogodka v Jeruzalemu. Zgodilo se je dvoje: apostoli so opogumljeni z močjo od zgoraj stopili iz dvorane zadnje večerje na ulico in šli po mestu med ljudi. Govorili so nov jezik, ki so ga vsi razumeli.

To še kako velja za nas kristjane. Izstopiti moramo iz svojega sveta, kjer se počutimo varni in tvegati stopiti na ulice današnjega sveta. Kako nas bo drugače kdo slišal, kako bo kdo izvedel za Boga in za njegove obljube, za to, kar želi Bogu današnjemu svetu dati?

Drugo, kar velja za nas: naučiti se moramo Božje govorice, da nas bodo razumeli – ne govorice tega sveta, ta je nezanimiva celo tem, ki jo uporabljajo. Gre za novo govorico, ki je sad Svetega Duha: ljubezen, mir, potrpežljivost, zvestoba resnici, poštenje. To je jezik, katerega nas lahko nauči samo eden in edini učitelj – Sveti Duh. Obenem se moramo z močjo svetega duha boriti proti babilonski zmešnjavi – vemo, kaj je to: ker se ljudje med seboj več ne razumejo, ker se ne razumejo vlečejo vsak po svoje in ne morejo ničesar narediti skupaj. Babilonska zmešnjava ni kar tako. Nastane zelo hitro povsod tam, kjer v ljudeh narašča domišljavost, vznesenost – narediti nekaj brez in mimo Boga in njegovih zakonov.

Nazadnje pa ob vsem tem velja: ne smemo se bati in ne smemo se sramovati, da je v nas Sveti Duh. Računati moramo na posmeh, kot so ga bili na binkošti deležni apostoli: novega vina so se napili. Pijani so, nori so.

Sveti Duh je duh moči, poguma, sveta… kdor živi iz Svetega Duha, bo na lastni koži doživljal, da je Kristus nespamet za ta svet, njegov križ pa pohujšanje.

Današnji čas, sedanji trenutek našega slovenskega naroda – mislim tudi na bližnje volitve nas zelo sili, kliče in vpije, naj sami kličemo Svetega Duha in vpijemo po njegovih darovih.

Franc Likar, župnik