Jezus želi, da bi bila njegova zmaga nad smrtjo, ki se je veselimo v velikonočnih praznikih, za nas rodovitna, da bi nam prinesla isto življenje, kot ga živi vstali in poveličani Gospod. To svoje sporočilo Jezus danes na nas naslavlja s podobo trte in mladik.
Prva pomembna trditev v tej priliki je, da smo z Jezusom združeni s tako globoko življenjsko vezjo, kot je vez, ki povezuje mladiko s trto. Mladika je izrastek, del trte: med obema deloma teče isti sok. Na tesnejšo povezanost sploh ne bi mogli misliti. Na duhovnem področju je ta življenjski sok Božje življenje – Sveti Duh, ki nam je bil podarjen pri krstu. To je še tesnejša povezanost kot med materjo in otrokom, ki ga nosi pod srcem. Med materjo in otrokom se pretaka ista kri; dihanje in hranjenje matere prehaja na otroka. Vendar otrok ne umre, ko se loči od matere. Mora se ločiti in zaživeti samostojno. V primeru mladike in trte pa je drugače: mladika umre ne rodi sadu, če se loči od trte; živi pa, če ostane s trto povezana. Kljub temu pa je za rast in rodovitnost trte potrebno tudi obrezovanje. Rez ni sovražno dejanje. Ko vinogradnik zareže v trto, od trte veliko pričakuje. Vinogradnik z obrezovanjem stori, da »trta joka«. To je nujno. Če tega ni, se moč trte porazgubi, morda bo trta zavrgla tudi veliko grozdov, a ne bodo dozoreli. In potem gre še na slabše: trta podivja je na njej samo še listje in viničje.
Tako je tudi z nami: v običajnem človeškem življenju kot tudi v duhovnem življenju.
Ko v naše življenje zareže križ, ta in ona bolečina, to ni sovražno dejanje Boga do nas, Bog nas želi narediti še bolj žive in rodovitne. Zato se ne bi smeli bati, če nam stvari v življenju kdaj ne gredo preveč dobro, marsikateri rez, če ne prav vsak, se zgodi z dobrim namenom.
Pa ne samo, da poseže življenje s svojim nožem. Tudi sami moramo vzeti v roke nož za obrezovanje. Tega danes mnogi ne zmorejo. Ne zmorejo starši pri otrocih, ne zmoremo sami pri sebi. In pustimo da vse raste, za nič ne bi bili radi prikrajšani, počnemo ogromno stvari, ogromno stvari nas zanima – nobeni se nočemo odpovedati. Vemo pa vsi, kaj se zgodi. Človek, ki hoče v življenju delati preveč reči ali ga zanima vse od kraja, se razprši: nikjer ne bo uspešen. Potrebno je imeti pogum in izbrati, pustiti ob strani, kar je drugotno in se usmeriti na pomembnejše. Treba je obrezovati!
To še toliko bolj drži za krščansko življenje. Svetost je podobna kipu. Leonardo da Vinci je imenoval kiparstvo »umetnost odvzemanja«. Vse druge umetnosti dodajajo: barve na platno v slikarstvu, kamen na kamen v arhitekturi, nota k noti v glasbi. Le kiparstvo odvzema: odvzema koščke marmorja, ki so odveč, da bi se pokazala podoba, ki jo ima umetnik v mislih. Tudi to je način, da dosežemo krščansko podobo svojega življenja. Krščansko življenje ni samo dodajanje in nalaganje, je tudi odvzemanje. Odstranjevati, da odpadejo nekoristni delci, kot so želje, ambicije, zgrešeni načrti in strasti, ki nas vlečejo na vse strani in nam ne dovolijo, da bi karkoli dokončali do polnega izdelka.
Nekega dne je Michelangelo, ko se je sprehajal po enem od firenških parkov, opazil blok marmorja, ki je napol zarasel štrlel iz zemlje. Ustavil se je se obrnil k prijateljem in dejal: »V tem marmornatem bloku je zaprt angel, moram ga osvoboditi.« V roke je vzel dleto in začel obdelovati tisti blok, dokler se ni pojavila podoba čudovitega angela.
Tudi Bog nas gleda na podoben način: nedodelane in nedokončane. V nas vidi podobo svojega Sina, ki jo mora osvoboditi. Namesto dleta vzame križ in nam ga naloži, da bi se lažje odločili odvreči mnoga prazna in škodljiva bremena.
Pri vsem tem Bog trpi skupaj z nami; Bog ne samo »potrpi« z nami; Bog tudi trpi z nami, križ nam nalaga s tresočo roko in s tresočo roko drži škarje, s katerimi želi odrezati tisto suhe in škodljive mladike na nas.
Od vsega je najpomembnejše, da se mu prepustimo in da mu zaupamo – vedno nam hoče samo dobro.
Franc Likar, župnik
