Svetovni molitveni dan nas na nedeljo Dobrega Pastirja nagovarja z Jezusovo spodbudo, naj zaupno in vztrajno prosimo nebeškega Očeta, naj pošlje Cerkvi dovolj duhovnih poklicev, da bo lahko nadaljevala Jezusovo poslanstvo na svetu. Jezus sam nas spominja, da brez duhovnih poklicev ni zakramentov, brez zakramentov ni Cerkve in ne krščanskega življenja.

Danes doživljamo vse bolj zaskrbljujoč upad duhovnih poklicev. Tako je vse manj duhovnikov, mnoge redovne skupnosti, zlasti med ženskimi redovi pa dobesedno umirajo; mnogih v nekaj letih praktično ne bo več. Vsi pa se strinjamo, da Bog kliče vedno in da kliče dovolj. Krivda za upad duhovnih oklicev je torej na naši, ne na Božji strani. Čas, v katerem živimo, je čas lagodnosti, uživaštva, poveličevanja samega sebe in s tem ukvarjanja s samim seboj. Brez čuta za duhovne vrednote. Vse to je grobokop duhovnih poklicev.

Papež Frančišek je v letošnjo poslanico za nedeljo Dobrega Pastirja napisal z mislijo na škofovsko sinodo, ki bo jeseni v Rimu posvečena mladim. Spregovoril je o treh predpogojih - držah - za rast duhovnih poklicev. Potrebni so: poslušnost, razločevanje in življenje iz Gospodovega klica.

~ Naše življenje ni sad naključja. Naše življenje in naša navzočnost v svetu sta sad Božjega klica! Tudi v današnjih nemirnih časih nas skrivnost učlovečenja spominja, da nam Bog vedno prihaja naproti po zapuščenih cestah našega življenja, sprejema naše domotožje po ljubezni in sreči ter nas kliče k veselju.

~ Gospodov klic pa danes ni tako jasen kot nekdaj. »Bog prihaja tiho in diskretno, ne da bi jemal našo svobodo. Tako se zlahka zgodi, da njegov klic zadušijo mnoge skrbi in opravki, ki zaposlujejo naše misli in naše srce. Osebni klic zlahka presliši, kdor v drži malodušnega človeka zapravlja svoje življenje v ozkosrčnem iskanju tega, kar koristi samo njemu, njegovemu jazu. Papež pravi, da drža poslušanja danes postaja vse težja, ker smo potopljeni v hrupno družbo, v silovitost obilja spodbud in informacij, ki polnijo naše dneve. Z zunanjim hrupom pa sta povezana notranja razpršenost in zmeda, ki nam ne dovolita, da bi se ustavili, razmislili tudi o sebi, o svojih resničnih ciljih, o tem, čemu bomo v življenju dali prednost.Poleg osebnih notranjih ovir naredi svoje tudi okolje. Družba ne le da ne podpira verske pripadnosti in verskih drž, ampak vse to tudi odkrito prezira in se jim posmehuje.

~ Mlad človek mora tudi razločevati in razbrati znotraj lastnega življenja, kam in k čemu ga kliče Gospod. Jezus je začel javno delovanje z oznanilom svojega poslanstva v shodnici v Nazaretu, ko je dejal, da ga »Duh pošilja oznanjat odrešenje.« Zavedal se je poslanstva dobrega pastirja. Za to poslanstvo je pričeval vsak trenutek svojega življenja. Tako je vedno. Dobri pastir z vsem žarom opravlja svoje poslanstvo, do te mere, da zanje daje svoje življenje. Če se sprašujemo, od kod Kristusu taka ljubezen do svojih, je odgovor v tem, da je njegova ljubezen brezpogojna, ne glede na to, ali mu ljubezen kdo vrača ali ne.

Tega smemo biti veseli vsak trenutek svojega življenja. Naj bo čas, v katerem živimo, še tako črn, naj se za obstanek vere zdi vse še tako brezupno, ostaja Božja ljubezen in ljubezen Kristusa, dobrega pastirja, ki svoje črede ne bo zapustil.

Ni naključje, da Cerkev premišljuje evangelij o dobrem pastirju na dan, ko moli za nove duhovne poklice. Kdo se lahko odloči za duhovni poklic? Tisti, ki je pripravljen na darovanje, na zastonjsko darovanje sebe. Kdo pa se lahko daruje za druge, tudi sicer v življenju, na primer v zakonu, v družini? Darovanja je sposoben samo tisti, ki ve, da je sam ljubljen, ki to čuti. Daruje se lahko samo tisti, ki je hvaležen, da mu je življenje darovano. Vemo, da smo ljubljeni Božji otroci, ugotavlja v drugem berilu evangelist Janez. Napojeni od te ljubezni lahko postanemo podobni Gospodu.

V našem času je zgovorno tudi dejstvo, da pomanjkanje duhovnih poklicev sovpada s številom sklenjenih zakonskih zvez, z manjšim številom otrok, s povečevanjem nesmisla in brezupa. Vse to zato, ker ugaša ljubezen. Postali smo družba najemnikov. Nihče ni nikomur mar. Delamo, ker moramo, poklica ne sprejemamo kot služenje. Smo družba profita, v kateri se ne govori o zastonjski ljubezni, ne o tem, da smo od nekoga ljubljeni. Zato prosimo Gospoda setve in žetve najprej za več ljubezni. Ker se vse rodi iz ljubezni, verujemo, da se tudi duhovni poklici lahko rodijo tam , kjer je ljubezni dovolj.