Peta postna nedelja nas z dodatnim imenom 'tiha nedelja' usmerja v obhajanje velikonočnih dogodkov; obhajanje spomina na Jezusovo trpljenje in smrt. Dogodki so tako veliki, da mora človek ob njih utihniti, da v svoji notranjosti lažje ob njih razmišlja, predvsem o sebi.
Tudi na zunaj nas prevzameta dve drobni spremembi v cerkvi. Zakriti so oltarji in križi, zakrit nam je pogled na Gospoda. V evangeliju smo slišali, kako je skupina grških romarjev, ki je prišla v Jeruzalem, stopila k apostolu Filipu z vprašanjem in prošnjo: »Radi bi videli Jezusa.« Vsi vemo, kako se v nas pojavi želja po nečem prav takrat, ko nam je to vzeto. Zakrito znamenje križa želi v nas zbuditi še večjo željo po Jezusovi bližini, da ne bi bil zakrit našemu pogledu. Zakrit križ, zakrit oltar zbuja tesnobo in nelagodje. Živeti v odsotnosti Boga je za človeka nekaj hudega. Dnevi njegovega trpljenja, ki se bližajo so namenjeni obnovi našega hrepenenja po Bogu in po njegovi bližini. Ne moremo in nočemo živeti brez pogleda na Kristusa, ne da bi ga videli in občutili njegovo bližino.
Drugo znamenje je prazen kropilnik. Ni blagoslovljene vode. Blagoslovljena voda je znamenje krsta. Komaj si predstavljamo, kaj pomeni biti brez vode; v teoriji vemo, da bi brez vode hitro umrli; brez vode ni življenja. Isto pomeni tudi pomanjkanje krstne vode: brez nje bi bili mrtvi za Boga, Božjega življenja v nas ne bi bilo. Pomanjkanje blagoslovljene vode nas spominja na duhovno sušo, ki se pojavi , kjer ni Boga, kjer je greh. Tam ni življenja. Obhajanje velikonočnih skrivnosti želi zbuditi v nas žejo po Bogu, ki je nismo čutili zaradi svojih grehov, katerih se želimo očistiti in moramo očistiti. Pri velikonočni vigiliji bo blagoslovljena nova voda, znamenje našega krsta in očiščenja, našega prerojenja v velikonočnih dogodkih.
Kaj pa nam je treba storiti, da se bo to zgodilo, nam pojasnjuje današnji evangelij. Vključiti se v dogajanje, v katerem je v teh dneh Jezus sam. To dogajanje je usoda pšeničnega zrna, ki umira, da obrodi sadove novega življenja. Za nas to pomeni: umreti svojim sebičnim navadam, umreti stvarem, ki nas oddaljujejo od Boga in od sočloveka. Umreti vsemu, kar je grešno, kar nam zakriva Boga in nas Bogu odtujuje. Umiranje sebi je edino zdravilo zoper smrt. Ne pozabimo na svoje dostojanstvo, ki ga imamo kot Božji otroci. Naše dostojanstvo ni nič drugega, kot zavedanje, da smo grešniki toda ne kakršnikoli grešniki: smo grešniki, ki to nočemo biti, ki se hočemo spreobrniti, umreti grehu in obroditi sadove nove ljubezni. To je naše dostojanstvo in ne naša popolnost, ki je tako ali tako ni. Želimo biti velikonočni kristjani, kar pa ne pomeni, da bomo za veliko noč postali »angelsko sveti«, ampak polni novega zagona v boju priti grehu, okrepljeni z upanjem, da lahko zmagujemo, ker je z nami Gospod: ker ga vidimo, ker živo občutimo njegovo prisotnost v našem življenju in se zavedamo moči, ki jo ima v nas krstna milost.
Zato v teh dneh, ki sledijo, obnovimo svojo odločenost slediti Gospodu po poti umiranja sebi in odstranjevanja grenkih sadov greha, ki nas zastrupljajo. To od nas Gospod v teh dneh tudi želi.
Franc Likar, župnik
