Preskoči na vsebino


To je moj ljubljeni sin

»Bog svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel«, smo slišali apostola Pavla v drugem berilu. V prvem berilu pa, kako je prizanesel človeškemu, Abrahamovemu sinu Izaku. Abraham je ljubil svojega sina bolj ko vse drugo, a ljubil je tudi Boga. V Boga je neomajno zaupal, veroval in mu bil hvaležen, saj je vedel, da je vse, kar je imel, prejel od Boga. Tudi sina, ki ga  je dobil v starosti po posebni Božji obljubi, ko človeško gledano to ni bilo več mogoče. Abraham je bil v opisanem dogodku na dvojni preizkušnji: preizkušana je bil njegova ljubezen in njegova vera. Preizkušnjo je prestal, ni mu zmanjkalo tal pod nogami, ker je bilo oboje v njem dovolj močno, tako ljubezen kot vera.

Abrahamova vera in ljubezen nas postavljata pred vprašanje, kako je z našo vero in našo ljubeznijo do Boga. Kadar se od nas zahteva tisto, kar imamo raje kot vse na svetu, za kar ni cene, da bi se mu odrekli? Je ljubezen do Boga močnejša? Priznati moramo, da včasih težko žrtvujemo že malenkosti, ki so malo ali nič pomembne za naše življenje, pa jih ne damo od sebe.

Celoten izbor današnje Božje besede je zgodba o ljubezni. Še močnejša od Abrahamove ljubezni je Božja ljubezen. Bog je svojega Sina dal za nas vse, pravi apostol Pavel. Bog ima torej nekoga še raje kot lastnega Sina, edinca. To smo mi. Na gori spremenitve je naročil apostolom: to je moj ljubljeni sin, njega poslušajte. Svojemu Sinu se odpoveduje, dovoli njegovo trpljenje in smrt, ker ga tako zelo skrbi naša usoda. V dokazovanju svoje ljubezni do nas gre resnično do konca. Daruje Sina, da bi vendarle spoznali in vsaj malo dojeli kako zelo nas ima rad.

In naš odgovor? Gotovo ne bomo neskončnosti Božje ljubezni nikdar do konca dojeli. Vendar jo je vsak od nas sposoben dojeti toliko, da je lahko hvaležen. Hvaležen za vse, kar od Boga prejema, kar ga napolnjuje z radostjo pa tudi utrjuje skozi bolečine, kadar je na preizkušnji njegova vera. Tistemu, ki je z Bogom, ki ga ljubi in mu zaupa, se vse stiske srečno razpletejo in na koncu spozna, da ga Bog ljubi, da vse, kar Bog stori, prav stori.

Drži, da je lahko o tem govoriti, da se vse to lepo sliši takrat, ko nam gre vse gladko in na poti ni ovir. Da pa je vse kaj drugega, ko stiska pride, ko je treba dvigniti nož in se ločiti od tega, kar ljubiš. Toda potrebno je, da o tem razmišljamo prav takrat, ko ni stiske, ko nam je lepo, ko smo na gori Tabor, kjer je dober razgled, kjer je jasno nebo. Tukaj človek lahko razmišlja, predvsem pa se zahvaljuje. Vse to veselje, to zaupanje in vero človek potrebuje, ko se spusti z gore. To razmišljanje, tudi o trpljenju, bogata zaloga za dni, ko se bo zdelo, da od Bog prav niče ne prejemaš, ampak moraš samo dajati, da se ti samo jemlje. In imel boš iz česa dajati, če sedaj polniš zaloge. Zlasti postni čas nas vabi, da polnimo zaloge, da o Božji ljubezni do nas več razmišljamo; kako lepo nas v to razmišljanje popelje molitev križevega pota. V tej molitvi lahko še in še razmišljamo o Božji ljubezni, ki ne pozna meja. Radi ga molimo, tako v cerkvi, kakor tudi sami doma. Če smo sedaj na gori Tabor bodimo tega veseli, hkrati pa dobro poslušajmo, kaj nam Božji Sin govori. Vsako besedo si velja zapomniti za dni, ko jo bomo potrebovali.

Vzemimo si v postnem času veča časa za spoznavanje Božje ljubezni in naj nas vsako spoznanje Božje ljubezni spodbudi k njenemu posnemanju.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF