Postni čas se pred nami odpira kot od Boga ponujena priložnost za bolj srečno življenje. Naj se še tako nenavadno sliši: do bolj srečnega življenja vodi samo ena pot in to je spreobrnjenje. Klic k spreobrnjenju je evangeljski klic, torej je veselo oznanilo. Kaj je lahko bolj veselega kot to, da nam Bog ponuja še eno priložnost, da izboljšamo svoje življenje. Ta še ena priložnost je letošnji postni čas.
Bog je od vedno, od raja naprej, dajal človeku novo, »še eno priložnost«. Te priložnosti so sklenitve zaveze. V prvem berilu smo danes srečali zavezo z Noetom po vesoljnem potopu: »Ne bo več potopa, ki bi opustošil zemljo.« Bog je dal človeku, ki se je rešil iz vode potopa, novo priložnost. Apostol Pavel v drugem berilu ugotavlja, da je ta voda vesoljnega potopa »podoba krsta, ki zdaj rešuje nas.«
Ta spomin na krst stoji na začetku postnega časa. Poziva nas, naj obnovimo krstno pripadnost Bogu, ki smo jo ranili z grehi in s tem z oddaljevanjem od Boga.
To oddaljevanje se ne dogaja samo od sebe. Za vsem stoji hudobni duh. Slišali smo, kako se je spravil na Božjega Sina, ki je prišel na svet kot nova od Boga ponujena priložnost človeku, da obnovi zavezo, že tolikokrat porušeno.
Hudobni duh dobro ve, kaj je krst in kakšno moč ima. Pozna pa tudi našo lahkomiselnost in naivnost pri vrednotenju te moči krsta. In na tej naši lahkomiselnosti gradi. Na najbolj zvite načine baranta z nami, da bi od nas dobil največje dragocenosti, on bi nam vrgel nekaj smeti. Kaj je naš zaklad: čista vest, poštenje v besedah in dejanjih, zaklad naše molitve, zakramentov, zaklad naših prijateljskih odnosov, zaklad lepega razumevanja v družini. Vse to, kar je najlepšega v našem življenju, ni samoumevno in te dragocenosti je mogoče izgubiti. Toda ne izgubijo se tako kot denarnica iz raztrganega žepa. Božji darovi so človeku vedno ukradeni, tat pa je samo eden – satan. Satan je prebrisan, ne krade direktno, ker ve, da bi ga hitro odkrili, ampak se posluži sodelavcev, katere je že prej ogoljufal: slaba družba, nepoštena družbena ureditev, ki je sposobna neznanskih mojstrovin, da naredi človeku Boga za nekaj obrobnega, staromodnega in nepotrebnega, ki celo cerkvene praznike zmaterializira in jih naredi za ponižujoče potrošništvo; satan se posluži denarja; ljudi prepričuje o tem, kako je velika draginja, kako se ne da živeti in kako se bo v prihodnje še težje živelo, zato naj človek vse, kar ima, tišči zase, za svoj jutrišnji dan, naj nikomur nič ne da. Kristjanu prišepetava naj bo v nedeljo doma, naj ne gre k maši, saj ima pravico do vsaj enega dopoldneva v tednu, da ga prelenari in prespi, ker je ves teden trdo garal; da ni nič hudega ne iti k maši, ker so tisti, ki hodijo k maši slabši od onih, ki ne hodijo, …
In tako je še z marsičem: s spovedjo, z veroukom, s križevim potom, … Satan žanje neslutene uspehe. Drugi vatikanski koncil je zapisal besede, ki so po več kot 50 letih danes več kot aktualne: »Ni mogoče tajiti in povsem razvidno je, da vplivi družbenih razmer, v katerih ljudje živijo, pogosto odvračajo od dobrega in navajajo v zlo. Korenine zla segajo v človeško sebičnost in napuh. Človek, zapleten v korenine zla, najde vedno nove in nove mike za greh, ki jih brez opore v veri ne more premagati.«
Če je hotel satan v sile zla vplesti Božjega Sina, čeprav je vedel, kako malo možnosti ima, kako se ne bi upal spraviti na kogarkoli od nas.
Prosimo ga za pravo budnost, trdnost in odločnost, ki nam jo je Gospod v postnem času pripravljen ponuditi.
Franc Likar, župnik
