Morda se vam je že zgodilo, da ste kupili nekaj, za kar se pozneje izkazalo, da tega pravzaprav ne potrebujete. Človeka premami reklama ali privlačna ponudba, potem pa se čutimo opeharjeni, artikel, ki smo ga kupili nam je na nek način lagal, da je to, kar nujno potrebujemo.
Neko podobno taktiko uporablja hudi duh. Kaže se nam privlačnega in celo potrebnega za našo srečo, v resnici pa nam laže in nas zavaja. Slaba dejanja nam prikazuje kot lepa in dobra, takšna, ki prinašajo rešitev naših problemov. Na primer: nekdo nas prizadene, užali. Hudi duh nam prišepetava, naj se mu maščujemo, naj ga prisilimo k molku, da bomo zmagovalci. Toda, ko to storimo, spoznamo, da smo situacijo samo še bolj zapletli. Porušili smo odnos, ponižali sami sebe in nismo nobeni zmagovalci. To je način delovanja hudega duha.
Spomnimo se dogodka , opisanega v začetku Svetega pisma, ko zli duh v podobi kače zapelje Adama in Evo. Najprej jima laže, ko jima riše napačno podobo Boga, češ, da jima Bog laže, da jima ne daje nikakršne svobode, o kateri govori. Adam in Eva nasedeta, po grehu pa spoznata, da se je zgodilo prav nasprotno: svobode nista pridobila. V resnici sta jo izgubila in za vedno zapravila.
V današnjem evangeliju se s hudim duhom sreča Jezus. Sreča in premaga, ko ga izžene iz človeka. To se zgodi na začetku Jezusovega javnega delovanja. Evangelist Marko, ki dogodek opisuje, želi s tem povedati, čemu je jezus prišel na svet: da bi nas rešil izpod oblasti hudega duha.
Zelo zanimiv je njun pogovor; bolje rečeno to, kar hudič govori Jezusu.
»Kaj imamo opraviti mi s teboj?« Hudič ima prav. Bog in hudič resnično nimata nič skupnega. Hudič sprevrača resnico: ni prišel pokončevat Jezus, ampak hudič. Hudič belemu reče črno in obratno. Ljudje se vsak dan srečujemo s tem.
Dalje je hudič človeka stresel, zavpil in odšel. Hudič zna biti zelo glasen in nerad zapušča človeka. Boj z njim je težak in trd.
»Vemo, kdo si!« Hudič Jezusa dobro pozna in dobro ve, zakaj je Jezus prišel na svet. V nekem smislu je to celo njegova izpoved vere. Vendar je ta njegova veroizpoved bistveno različna od naše. Njegova izpoved vere v Jezusa je iz sovraštva, ne iz ljubezni in hvaležnosti. Imenuje ga celo »sveti od Boga«, z zelo potuhnjenim namenom: da bi ga tako klicali tudi ljudje! Hudič je takrat, ob začetku Jezusovega javnega delovanja hotel, da bi ljudje Jezusa tako spoznali za svetega, ga vzeli za kralja. Klanjali bi se mu, se ga tudi bali in ne bi jim prišlo na misel, da bi ga umorili. Tako Jezus ne bi šel na križ. Toda boj z zlom lahko uspe samo na križu. Prava podoba Božje ljubezni je križ in to Božjo ljubezen hoče hudič izničiti. Jezus vlada s križa. S križa govori kot tisti, ki ima oblast. To ni oblast nadvlade, oblast pokoravanja, ampak oblast neizmerne ljubezni.
Zelo pomenljivo evangelist Marko kot nasprotje hudičevi izjavi na začetku evangelija, namreč: »Ti si svetnik Božji!« postavi izjavo stotnika na koncu evangelija: »Resnično, ta je bil Božji Sin«! Celotna Jezusova zgodba je zgodba zmage nad zlom, nad satanom, nad smrtjo.
V to zgodbo vabi tudi nas; da bi se vsak dan oklenili Njega in se z vsemi močmi upirali, da bi kakršnokoli, tudi najmanjše zlo v nas dobilo prostor. Kajti če tudi najmanjše zlo dobi v nas prostor, ga je zelo težko spravit ven. Naj nam bo Jezus ob strani, saj zmoremo zmagovati samo z njim.
Franc Likar, župnik
