Evangelij, ki smo ga slišali, nas popelje k začetkom Jezusovega delovanja, ko je izbral dvanajstere apostole in jim zaupal poslanstvo. Prvo, kar jim je zaupal, je bilo izganjanje hudih duhov in ozdravljanje telesnih bolezni. Izvemo tudi njihova imena. Še prej, takoj na začetku, pa izvemo za razlog te izbire. Razlog so bile množice, ki jih je Jezus zagledal in so se mu zazdele izmučene, zmedene, izgubljene, kakor ovce brez pastirja. Jezusu so se zasmilile. Učencem je svojo stisko izpovedal z novo prispodobo iz narave: »Žetev je velika, delavcev pa malo.«

Jezusa je torej prevzelo sočutje. Jezusovo sočutje, Božje sočutje, je srce vsega evangelija. Vse delo odrešenja izhaja iz sočutja. To je čustvo, ki najbolje izraža Božje usmiljenje in njegovo ljubezen do ljudi. Vse, kar je Jezus delal in učil, je izraz in posledica njegovega sočutja, ker se mu je človek smilil. Zato je ozdravljal bolne, izganjal hude duhove, nasičeval lačne, jokal z jokajočimi. Ko je učencem izročil prvo poslanstvo, je želel, da bi od njega prevzeli to držo, ki je drža usmiljenja do človeka.

Število izbranih apostolov je dvanajst, kar je nesporno povezano z dvanajstimi Izraelovimi rodovi. S tem Jezus razodeva svoj namen, da ustanovi Cerkev; novi Izrael, kot dopolnitev starega izvoljenega ljudstva. Tako Jezus v današnjem evangeliju jasno razodeva, da ni prišel na svet samo zato, da bi delal dobro le tistim, ki jih bo srečal med svojim kratkim bivanjem na zemlji, ampak, da ustanovi skupnost, ki bo skozi nove čas in na novih krajih, vedno in po vsem svetu, nadaljevala njegovo delo.

Iz poslanstva, ki ga je Jezus zaupal apostolom je razvidno, kakšna je narava Cerkve in njena naloga v svetu. »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščuje, demone izganjajte.« Popolnoma jasno je, da je Cerkev tu zaradi človeka in ne človek zaradi cerkve. Ob koncu sveta, ko bo Bog vse v vsem, Cerkve ne bo več, ker ne bo več potrebna. Ostal pa bo človek: čista Božja podoba in odsev njegove svetosti. To pa bo človek skozi čas svojega življenja na tem svetu dosegel ob pomoči Cerkve.

Kaj iz tega sledi za nas. Cerkev moramo čutiti kot Kristusov dar, kot utelešenje njegovega sočutja. Cerkev je naša, moja in tvoja, Cerkev smo mi, ne glede na pretekle in sedanje napake, ki jih v njej zagreši ta ali oni njen član: napačna uporaba moči in denarja, moralni škandali. Evangelij tudi pravi, da je Jezus apostole izbral izmed ljudi, ne izmed angelov. Jezus torej ni imel namena ustanoviti popolne družbe, iz popolnih ljudi. Tudi na seznamu dvanajsterih je kdo, za katerega se zdi, da ni spadal tja: eden ga je zatajil, eden celo izdal v smrt, enega je pobral med grešnimi cestninarji. Koliko človeške omejenosti najdemo skozi branje evangelijev prav v apostolih. Prav vsak, ki pripada Cerkvi, je obdan s slabostmi, kakor duhovnika opisuje apostol Pavel: »Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe.«

Jezusu ni v prvi vrsti pomembno to, da so njegovi sodelavci, člani njegove skupnosti Cerkve, popolni, ampak, da bi bila njihova srca sposobna vztrepetati v sočutju. Ne samo duhovniki, prav vsak kristjan nosi v sebi to povabilo. Po čem bi danes prepoznali verodostojnega Jezusovega učenca, razen po dejstvu, da hodi v cerkev in prejema zakramente? Po tem, koliko se tudi njemu zasmilijo izmučene in razkropljene množice; ljudje, ki so daleč od Boga; tisti, ki so Bogu obrnili hrbet, drugje pa sreče niso našli.

Kjer se to sočutje, enako kakor Jezusovo, spremeni v pristno krščansko ljubezen, povsod tam je pravi Jezusov učenec. Tam se vsaj v malem uresničuje namen, zaradi katerega je Jezus ustanovil Cerkev. Prositi Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev, pomeni, da se tej žetvi pridruži vsak kristjan; na njivi se najde delo prav za vsakega, ne samo za tistega, ki vozi kombajn. To je povabilo, da vsak kristjan najde tisti svoj prostor na tej njivi, kjer bo s svojimi močmi, s svojo pripravljenostjo nekaj prispeval k žetvi, to je k širjenju Božjega kraljestva. Zato danes iz srca prosimo za dar globoke in iskrene ljubezni do Cerkve, tega Božjega polja, na katerem stojimo: ne da stojimo in gledamo, ampak da se sklanjamo in delamo.

Franc Likar, župnik