Kadar pomislimo na Sveto Trojico – troedinega Boga, Očeta in Sina in Svetega Duha, nam običajno pride na misel, da je to nekaj, česar ne razumemo; da je to velika in prevelika skrivnost, da bi se z njo ukvarjali. Tri osebe, en Bog: to potisnemo stran iz našega razmišljanja.
V Božji besedi pa nam vsi trije odlomki, ki smo jih brali, govorijo, da to ne drži. Bog sploh ni nerazumljiv. Bog ni nobena skrivnost, odmaknjena našemu razumevanju in dojemanju. Bog je ljubezen; tista ljubezen, v kateri se gibljemo in smo.
V prvem berilu smo brali, kako je Bog dal Mojzesu dve kamniti plošči in na njih deset zapovedi. Ob tem je govoril z Mojzesom; pravzaprav se je z njim pomenkoval, tako, da Mojzes ni čutil nobenega strahu in je Boga prosil, naj se pridruži njegovi karavani, ki potuje po puščavi, naj jih vzame za svojo lastnino. Tega Mojzes ne bi rekel, če ne bi v pogovoru z Bogom začutil, da ga ima Bog rad, da njemu in ljudstvu želi samo dobro. Ali ni neverjetno, da se je ta lep pogovor med Bogom in Mojzesom odvijal prav takrat, ko je ljudstvo grdo izdalo Božjo ljubezen in zaslužilo kazen; namreč pod goro Sinaj, ko so si postavili zlato tele in ga častili namesto Boga. In ko je Bog dal Mojzesu nove kamnite table, ker je prve v jezi in razočaranju nad odpadlim razbil, je v sebi doživel veliko spoznanje: »Gospod je usmiljen in milostljiv, počasen za jezo in bogat v usmiljenju.«
O tej isti ljubezni govori v drugem berilu apostol Pavel, ko spodbuja Korinčane, naj se z ljubeznijo oklenejo Kristusa, da bodo mogli biti složni med seboj. Korinčane pozdravlja s trojnim pozdravom, Očeta, Sina in Svetega Duha in jim zaželi tri darove: milost Očeta, usmiljenje Sina in skupnost s Svetim Duhom. Pavel ve, da more Bog s temi darovi spremeniti njihovo življenje.
Krona današnje Božje besede pa so prelepe besede iz evangelija: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sin, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Bog je v svoji ljubezni storil za nas vse, kar je bilo mogoče storiti.
Takšen je torej naš Bog; ljubezen, ki se pretaka med Očetom, Sinom in Svetim Duhom in se iz njih izliva na nas. Bog ni samotar na nebeškem tronu. Bog hodi s svojim ljudstvom, ki je takšno kot je, trdovratno, kot ugotavlja Mojzes, a prav zato potrebuje Boga, da prebiva v njegovi sredi.
Na znani ruski ikoni Svete Trojice, ki jo je naslikal menih Rubljov, so upodobljeni trije angeli, ki obiščejo Abrahama. Zgodbo verjetno poznamo. K Abrahamu si prišli trije možje, ki jih Abraham ni poznal. Sprejel jih je, kot je sprejel vsakega popotnika. Posedel jih je za mizo in postregel. Ob tem ni vedel, da streže angelom, Božjim poslancem. Preden so se mu popotniki zahvalili in šli naprej, so mu obljubili, da bo čez eno leto imel sina. Šele tedaj je spoznal, da je stregel samemu Bogu. Za umetnika, ki je upodobil te tri može kot tri angele, ki sedijo za mizo, je to podoba Svete Trojice. Bog prihaja k človeku na obisk; človek ga z ljubeznijo gostoljubno sprejme – v popotniku, v sočloveku, ki mu je poslan na življenjsko pot, da mu pomaga. Bog pa se človeku oddolži in mu povrne s tistim bogastvom, do katerega človek drugače ne more priti. To je najlepši opis srečevanja in sobivanja človeka z Bogom. Bog prihaja med nas, z nami živi in svoje življenje deli z nami. Celo vsemu se odreče, da lahko daje nam. Tako se je odrekel svojemu Sinu, ki ga je daroval nam.
Vsak človek na tem svetu je poklican, da v življenju pride do tega izkustva in iz njega živi. Sveti Janez Zlatousti je dejal, da je za nas najbolj pristna podoba Svete Trojice človeška družina. Kaj ustvarja družino drugega, kot ljubezen. In kaj družina daje navzven, iz sebe drugega, kot ljubezen. Ljubezen posamezne ljudi - moža, ženo, otroka združuje v družino. Kjer ni ljubezni, ni družine, četudi nekaj ljudi živi skupaj. Živeti skupaj še ne pomeni biti družina. Kot posamezniki smo različni, vsak s svojim značajem, potrebami, nagnjenji in željami. Ko vso to različnost povežemo z ljubeznijo, postanemo eno, smo družina, podoba Svete Trojice: različni kot osebe, a eno v ljubezni. Skozi družino se spoznava Bog; kdo je in kakšen je. Brez zdravih, trdnih družin, ki jih ustvarja in vzdržuje ljubezen, je tudi podoba Boga izkrivljena in popačena. Če ne bomo imeli vzorov prave družine, tudi ne bomo več vedeli kakšen je Bog. In obratno. Če bomo pozabili na Boga, bomo tudi ljudje, čeprav pod isto streho, živeli med seboj kot roboti s številkami.
Naj nas resnica, ki nam je danes oznanjena, da je Bog ljubezen razveseli in opogumi, da se bo uresničilo voščilo, ki nam ga je izrekel apostol Pavel: Bog miru in ljubezni naj bo z vami.
Franc Likar, župnik
