Evangelist Janez nam je predstavil še en zgled Jezusove molitve. To je molitev po zadnji večerji, tik pred odhodom v vrt Getsemani, kjer se je začelo njegovo predsmrtno trpljenje. Molil je najprej za svoje učence, potem za vse ljudi, ki bodo apostolom prisluhnili in jim sledili. S tem smo v to molitev vključeni tudi mi. Jezus je v tej molitvi napravil povzetek vsega svojega življenja, ki ga je preživel med ljudmi.

Jezusova molitev je za nas šola molitve. Apostol Janez, ki je si je Jezusovo molitev zapomnil in jo zapisal, je pri molitvi Jezusa opazoval. Na začetku molitve je Jezus povzdignil oči proti nebu. Pri molitvi se je torej treba dvigniti k Bogu; povzdigniti svojega duha, svoje srce, svoj notranji pogled. V to držo smo povabljeni pri vsaki sveti maši. Glavnemu delu svete maše rečemo povzdigovanje. Malo pred tem pa nas duhovnik povabi z vzklikom: »Kvišku srca!« In kako lepo zveni odgovor Božjega ljudstva: »Imamo jih pri Gospodu!« Vemo torej, kje mora biti naše srce, ko pristopamo k vsaki molitvi, pogovoru z Bogom; koliko bolj seveda ko stopamo k sveti daritvi, ki je višek vseh naših molitev. Kar vprašajmo se kdaj, koliko mislimo resno, s tem, ko odgovorimo, da imamo srca pri Gospodu. Imeti srce pri Gospodu pomeni imeti pri Gospodu tudi vse, kar se v srcu nahaja in sami sebe. V srcu so naše misli, naše želje, naša ljubezen, naši strahovi in bremena. Pravzaprav je v našem srcu vse, kar smo, kar premoremo; vse, zaradi česar utripa naše srce. Nenazadnje so v našem srcu vsi ljudje, ki nam tako ali drugače omogočajo, da živimo.

Zaradi zdravja našega srca ne bi nikoli smeli biti brez molitve. Molitev uravnava srčni pritisk, da ni previsok ali prenizek. Ne z enim ne z drugim ni mogoče živeti. Prenizek pritisk je naša mlačnost, brezbrižnost, naša vseenost; previsok pritisk je naša jeza, so naše zamere in opravljanja, zlohotnosti in mržnje. Vse to uravnava molitev, ki zdravi naše srce in ga povzdiguje h Gospodu.

Jezus nas z zgledom svoje molitve poučuje, da brez molitve nikoli ne smemo biti, ker bo sicer z našim srcem šlo narobe. Vemo, kako se je Jezus sam držal tega pravila. Nikoli ni bil brez molitve. Molil je sam, molil je z apostoli; molil je z množico v judovski sinagogi. Molil je s svojimi besedami, kot smo ga slišali moliti danes, molil je svetopisemskimi odlomki; molil je v tišini. Molil je v veselju in čudenju nad lepoto narave in nam pokazal, kako tudi narava skupaj s človekom slavi Boga. Molil je tudi v trpljenju, takrat, ko ljudje radi »ugotovimo«, da se ne da moliti.

Molil je za edinost in vero svojih učencev. Kako nujno je, da smo na to pozorni. Koliko molimo - takrat ko molimo za naše bližnje – za njihovo vero? Koliko starši, predvsem mladi starši molijo za vero svojih otrok… Za njihovo zdravje, srečo, poštenje, za njihove pravilne življenjske izbire in odločitve, to že: kaj pa za njihovo vero? Molimo, da bi naši otroci vedno dvigovali svoje srce k Bogu – v veselju in žalosti, v uspehih in razočaranjih. Če se bo mlad rod oddaljil od Boga, ali se ne bo morda tudi za to, ker za njihovo vero premalo molimo. Jezus je za vero svojih učencev molil! Molil je zanje, ki ostajajo na svetu, potem, ko se on vrača k Očetu v nebesa.

Jezus je predobro vedel, kaj je s tem mislil, ko je rekel, da ne prosi za svet, ampak zanje, ki so na svetu. Jezus je vedel kaj je svet in kaj svet lahko naredi s človekovo vero.

Na naš odgovor ki ga pri maši damo duhovniku, namreč, da imamo srca pri Gospodu, pa nas duhovnik povabi, naj se za to Bogu zahvalimo. Tako se spodobi in tako je pravično. To, da so naša srca pred Gospodom, da smo mi sami pred Gospodom, je navsezadnje Božji dar. Če nas ne bi on povabil k evharistiji, če nam on ne bi pripravil mize, nas tukaj ne bi bilo. Biti pri njem ni toliko naša zasluga, kot njegov dar. Ko nas nekdo povabi na kosilo, ali se mu ne zahvalimo, njemu, ki nas je povabil, ali se ne spodobi, da je tako?

Ko smo v nedeljo pri maši – se torej enako mi zahvalimo Gospodu, da nas je povabil. Ne bomo čakali, da se nam bo on zahvaljeval in nas hvalil, kako smo dobri, ker smo prišli!

Končno velja isto za vsako molitev. Gospodu se zahvaljujemo, da nas je pripravljen poslušati, sprejeti naše srce in kar je v njem. Saj tega ni dolžan, to dela iz čiste ljubezni.

Luč, ki posveti v nas, da to spoznamo in razumemo, pa v nas prižiga Sveti Duh. Samo v Svetem Duhu lahko molimo, se obračamo na Boga in prihajamo k njemu. Brez Svetega Duha v nas tudi molitve ni. Molitev brez Svetega Duha je prazno govorjenje in mrtvo besedičenje.

Te dni pred binkoštmi smo v času devetdnevnice k Svetemu Duhu. Prosimo ga, naj oživlja našo molitev, naj nam da spoznati, kako potrebno je, da vedno, preden želimo povzdigniti sovje srce h Gospodu, najprej pokličemo njega.

Franc Likar, župnik