Pot dveh učencev in srečanje z vstalim Jezusom je dogodek, ki vernemu človeku seže do srca; bolj kot druga poročila o velikonočnih dogodkih, ki jih opisujejo evangeliji. V tem dogodku najlažje najdemo tudi sami sebe. Najdemo se v dveh učencih, katerima smo velikokrat zelo podobni. Obenem pa zaupamo Jezusu, da je z nami, da nas ne zapusti, ko smo kakor onadva zaradi mnogih stvari zbegani, zmedeni in razočarani. Vse tisto, kar sta počela učenca, počnemo tudi mi in vse, kar sta doživljala, doživljamo tudi mi.

Prvo, kar nam je skupno, je potovanje. Nič posebnega. Vsak dan potujemo, radi potujemo, včasih potujemo zato, ker pač moramo, ker smo prisiljeni; včasih pa tudi zato, ker bi se radi umaknili. To je bil tudi je bil pravi razlog za potovanje dveh učencev. Vsako potovanje mora imeti cilj. V veliki meri je cilj odvisen od tega, s kakšnimi razlogi gremo na pot. Če je cilj moder, smiselno izbran, bo tudi potovanje manj težavno.

Za potovanje pa je pomemben cilj. Če cilja ni, je potovanje težko, ogrožajo ga stranpoti in skušnjav, da bi skrenil v levo ali v desno, skušnjav, da bi se ustavil, ali obrnil tja, kjer si začel. Končno je potovanje tudi naše življenje. Velikokrat slišimo in rečemo, da je naše življenje pot; da je na tej poti to in ono, lepo in težko, da so na njej uspehi in polomije, veselja in razočaranja.

Tu pa nastopi druga podobnost med nami in učencema na poti v Emas. Razočaranje. Učenca sta šla na pot zaradi razočaranja, zaradi žalosti, iz obupa. Razočaranje je slab svetovalec. Učenca sta šla iz Jeruzalema v Emavs: iz mesta, kjer je po judovskem verovanju prebival Bog. Bog si je postavil bivališče v jeruzalemskem templju, tu za vse veke prebiva med svojim ljudstvom, na tem kraju vlada svojemu ljudstvu.

Kaj pa je bil Emavs: uboga rimska vojaška utrdba. Tja sta šla učenca. Razočaranje zadnjih dni, ko so ubili njunega učitelja, na katerega sta vse stavila, ju je usmerilo v popolnoma nasprotno in napačno smer. Od tam, kjer vlada Bog, sta zbežala tja, kjer vlada človeška samopašnost, človeško nasilje in gospodovalnost. Človek beži izpod ljubeče božje oblasti v kraj, ki je tej božji oblasti nasproten. Kakšno neumnost naredi človek, če pusti, da mu ukazuje razočaranje. Namesto da bi pustil, da njegovo življenje usmerja Bog, se odloči, da mu vlada zlo, nasilje. Vse človeštvo zapada v to in ničkolikokrat tudi mi vsi: ko se namesto za dobro odločamo za slabo. Ker smo razočarani nad družbo, za katero imamo občutek, da postaja vse bolj krivična; razočarani nad tem, da v tej družbi nihče ne odgovarja za svoja slaba dejanja, da krivica uspeva, poštenje pa je zaničevano; razočarani nad Cerkvijo. Kolikokrat smo razočarani nad ljudmi, ki so nam blizu, od katerih smo pričakovali podporo v težavah, vsaj nekaj razumevanja in dobro besedo, pa je ni bilo. Nenazadnje smo tolikokrat razočarani nad seboj: skušamo biti popolni možje in žene, popolni starši, popolni učenci, popolni v službi, popolni duhovniki, pa ga naenkrat polomimo.

In končno: kakor učenca na poti v Emavs, razočarani nad Bogom. Nad njim, ki je vsemogočen in niti s prstom ni mignil, da nas ne bi zadela ta ali ona nesreča, bolezen, katastrofa. Razočarani na Bogom, ki dopušča, da tudi nas doletijo težave, tema, negotovost. V razočaranju naposled ugotovimo, da se ne da ničesar storiti in se umaknemo, zbežimo. Saj se nič ne da. Iz kraja, iz situacije, kjer smo doživeli razočaranje, zbežimo nekam drugam, kjer mislimo, da nam bo bolje. Koliko najdejo svoj Emavs v eni od neštetih oblik zasvojenosti. Če pustimo, da nam ukazuje razočaranje, nas to žene samo stran od resnične rešitve, stran od Boga, v nek drug kraj, pod neko drugo oblast: pod oblast hudega duha, ki se ničesar tako ne veseli kot razočaranega in obupanega človeka; človeka, ki je vrgel puško v koruzo, ki se je nehal boriti.

Razočaranje nas včasih tako zaslepi, da nismo sposobni sprejeti nobenega znamenja, ki kaže rešitev. Učenca sta imela eno srečo: v razočaranju se nista tako zaprla, da ne bi tujcu pustila do besede. Bila sta v objemu Božje navzočnosti, v katerega ju je zavil Vstali, ko se jima je pridružil.

V tem je ves čar velike noči. Vstali Zveličar se nam želi pridružiti. Ne ignorirajmo ga; ne odganjajmo ga. Pustimo mu do besede. Če bomo kristjani pustili, da nas nagovori pri maši, ko poslušamo Božjo besedo, če mu bomo pustili, da se nam razodene v evharističnem kruhu, smo rešeni. Izmikanje temu srečanju z Vstalim, nas vodi v Emavs, v zasužnjenost, ki jo predstavlja tista rimska oblast za dva učenca. Učenca sta končno spoznala: kaj zato, če vladajo Rimljani, ko pa je Kristus s svojim vstajenjem vse to, kar snuje človeška hudobija daleč prerastel. Pa ne samo to: vstali Zveličar hodi z nami. Doživeti in praznovati veliko noč pomeni vrniti se; od tam, kjer nismo srečali Boga, tja, kjer Bog je, kjer je Jezus z nami in nam kaže pot. Zato naredimo vse, da bo velika noč trajala v naših razmišljanjih in naših odločitvah.

Franc Likar, župnik