»Nista še razumela Pisma, da ,mora vstati od mrtvih.« Tako apostol Janez; učenec, ki je videl prazen grb, vstopil vanj in veroval, zaključi svojo pripoved o tem, kaj so, on in drugi Jezusovi prijatelji doživeli na velikonočno jutru.
Predvsem nam pove to, da verovati v Jezusovo vstajenje ni lahko. S tem se strinjamo vsi. Tudi kristjani, ki praznujemo veliko noč kot svoj največji praznik imamo težave z vero v Jezusovo vstajenje in posmrtno življenje. Podobni smo apostolom, ki so bili ob novici zmedeni. Niso takoj zmogli vere; pripovedi žena so se jim zdele blodnje. Ko so jim žene povedale, da je Jezusov grob prazen in sta Peter in Janez pohitela tja, sta bila zmedena. Stvari so jim ušle iz nadzora. Jezusa so morda Judje ukradli.

Evangelist pravi, da je bila še tema, ko so je vse to dogajalo. Dan se še ni začel. Marija je šla h grobu, da bi mazilila Jezusa zarana, to je med četrto nočno straže, med tretjo in šesto uro zjutraj. Kaj jo je gnalo? To, da ni mogla spati? Gnala jo je ljubezen. Bila je še tema. Tudi ko sta učenca šla h grobu je bila še tema. To je resnični, pravi vzrok. Sinoči smo slavili loč; Kristusovo luč, ki je pregnala temo.

Niso mogli videti Jezusa v obraz, ker jim je pogled zakrival mrak dvome, razočaranja in nemoči. V tem mraku se je dogajalo prvo doživetje vstajenja. V tem mraku sta učenca, Peter in Janez, skupaj tekla h grobu. Janez, ki je bil po letih precej mlajši od Petra je prvi pritekel h grobu, a ni vstopil. Prednost je dal Petru, voditelju in s tem že nakazal, da bo Peter voditelj nove skupnosti, Cerkve. Za Petrom vstopi Janez. Vidi isto, a doživi več kot Peter: »videl je in veroval.« Janez videi več kot le povoje in prt. Vidi tudi, kaj to pomeni: da je Jezus vstal od mrtvih. Janez vidi več, ker je bil učenec, ki ga je Jezus ljubil. Janez je stal zvest Jezusu tudi v najtežjih trenutkih, ko so ga vsi zapustili, saj je edini od dvanajsterih ostal pod križem. Ljubezen, s katero je v preizkušnji ostal zvest Jezusu, mu je omogočila, da je videl več.

S tem je apostol Janez pustil pomembno sporočilo, da je vera v Vstalega mogoča tistemu, ki ve, kaj je veliki petek. Vera nekaj stane. Cankar je zapisal, da velike noči ni brez velikega petka: »Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo.« Do resnične vere v Jezusovo vstajenje pridemo  samo za ceno preizkušenj, stisk in  trpljena. Ali kakor je zapisal Srečko Kosovel: »veliko moraš pretrpeti, da to spoznanje pridobiš: kdor hoče ljubiti, živeti, ta mora poljubiti križ.«
Prave velike reči ni brez smrti, brez duhovne smrti, brez umiranja sebi, svoji sebičnosti in hudobiji v sebi. Ta smrt je pogoj novega življenja. Kakor ni velike noči brez velikega petka, tako tudi obratno: tudi velikega petka ni brez velike nedelje. Kaj to pomeni? Zaradi velike noči nobeno, še tako skrito in neopaženo trpljenje ni nesmiselno. Vstali kristus trpljenja ne odpravlja, daje pa mu nenadomestljivo vrednost: človeka z njim zbliža z nebesi. Trpljene s Kristusom človeka prečiščuje, ozdravlja in s tem postaja vir blagoslova in življenja.
Trpljenje je nesmisel samo za tistega, ki ne ljubi. Trpljenje lahko prenaša samo tisti, ki ljubi. In ljubljenega lahko spozna tisti, ki čuti z njim v njegovem trpljenju. To je apostol Janez, ki je »videl in veroval.«

Ko je nekoč mlad slikar Gustavu Doreju pokazal svojo sliko Jezusa in ga vprašal ,za mnenje, je bil slikar nekaj časa tiho potem pa mu je odgovoril: «Če bi ga imeli radi, bi ga bolje naslikali«!« Ljubezen je tista, ki lahko spozna, razum je omejen. Najbolj pa to velja za vero. Ne verujemo, kar vidimo ampak kar ljubimo. Vse naše težave z vero v Jezusovo vstajenje imajo skupni imenovalec: premajhna ljubezen.

Apostol Janez je po Jezusovi smrti svoje brate apostole ljubil enako, kot prej; ni jim očital, ker jih ni bilo pod križem. Apostolu Petru ni vrgel v obraz klavrne zatajitve Jezusa, ni mu rekel, da zanj ni mesta ob Jezusovem praznem grobu. To je naredila njegova ljubezen do Jezusa.

Ob prazniku Jezusovega vstajenja vam želim, naj vam Vstali podari tako ljubezen, da bo videla več in bo videla naprej, da bo videla brate in sestre. Želim vam, da bi to ljubezen izkazovali drug drugemu, v vseh okoliščinah. Naj nam je ne zatemnijo malenkosti.