Izmed vseh nedelj v cerkvenem letu so postne nedelje zaznamovane s posebno zahtevnostjo. Najbolj se kaže v evangeljskih odlomkih, ki so ne samo daljši, ampak tudi polni najtežjih sporočil. Jezus ta sporočila posreduje s simboli. Prejšnjo nedeljo je ob Jezusovem srečanju s Samarijanko spregovoril s simboliko vode, danes pa s simboliko svetlobe – luči in teme. Ta simbol je lepo poudarjen tudi v današnjem mašnem hvalospevu: »Gospod Jezus Kristus je postal človek in je po tej skrivnosti človeški rod, ki je taval v temi, pripeljal k luči.« Rodili smo se v temi greha in senci smrti, a on nas je osvetlil z lučjo odrešenja. V tej luči moremo spoznati tisto, česar nismo poznali, ker smo bili slepi, namreč, da nas Bog neskončno ljubi in da smo dragoceni v njegovih očeh.

V to resničnost nas popelje vsebina današnjega evangelija o ozdravitvi sleporojenega. Ker je bil rojen slep, ni bil nihče kriv za to njegovo težko stanje. Vendar so se ob tem mnogi vseeno spraševali: kdo je kriv: če ne on, morda njegovi predniki. Jezusov odgovor je jasen: tisti, ki tako mislijo, so resnično slepi. Slepi, ker ne vidijo svojih grehov. Zato imajo v tem smislu celo prav: kdor greši, je slep. Greh človeku vzame vid, da sebe ne vidi v pravi luči; ker misli, da je z njim vse v redu, v resnici pa ni. Prva in zelo huda posledica greha je slepota. Kdor greši, nima pravega pogleda; njegov pogled na svet, na druge ljudi, je izkrivljen in popačen. Greh skazi, zatemni in popači resničnost stvari. Na primer, morilec nima prave predstave o življenju, o dostojanstvu človeka in svetosti človekovega življenja; tat in slepar nimata pravega pogleda na stvari; kdor preklinja, nima pravega odnosa do besede, do pogovora.

Grešnik ima zmedeno, nejasno, popačeno podobo o svetu, o sebi in o Bogu; to, kar je v resnici slabo, ima za dobro; kar je dobro, pa razume kot nesmiselno in nepomembno. Na to slepoto misli Jezus, ko ozdravi sleporojenega. Meri na slepoto farizejev, ki so nasprotovali Jezusu in so se zapirali pred resnico o njem, ki je prišel na svet, da bi ljudi odrešil slepote greha. Njihova sodba o tem, kdo je Jezus, je bila zelo pristranska: »Jezus ne prihaja od Boga, ker ne spoštuje sobote.« Njihova slepota je predpis, črka, ki je pomembnejša od ljubezni. Kaj zato, če človek nikoli ne bo videl, da le ni kršen njihov predpis. Ali ni to višek slepote? Takšna ravnanja nam niso tuja; ne v svetu, ne v nas, recimo: »Ne bom pomagal, saj nisem dolžan!«

Druga skupina ljudi ob sleporojenem so Jezusovi učenci, ki se tudi ne izkažejo najbolje. Prav oni Jezusa vprašujejo o tem, kdo je grešil, da se je rodil slep. Spet smo pri iskanju krivde nekje zunaj, da ne bo treba pomagati, da imaš izgovor. Sam si je kriv, če se mu tako godi; ali pa: tisti, ki so mu povzročili nesrečo, naj mu sedaj pomagajo. Če je ta ali oni ostal brez službe, naj mu pomagajo tisti, ki so krivi za propad podjetja….

Tretja skupina ljudi so sosedje. Splošna značilnost sosedov je radovednost: »Ali ni ta tisti, ki je prosjačil…. Ali ni ta tisti, ki je počel te in one grdobije, pa že njegov oče ni bil nič boljši… Saj ga poznamo.« Njihova radovednost se potem, ko Jezus slepega ozdravi, stopnjuje v še drugo značilnost sosedov: nevoščljivost in zavist. Sosedje gledajo čez plot: njemu se dogajajo lepe stvari, čeprav je tak in tak; bolj kot je pokvarjen, bolje se godi; Jezus je njega videl, nas pa ne; pri njem se je ustavil, pri nas pa se ni… Tudi pri nas je marsikaj takega, kar bi Jezus lahko popravil in izboljšal…

Prav na to Jezus misli: tudi pri nas je marsikaj za popraviti. Toda on ni serviser. On noče naših besed, našega gledanja čez plot, ampak naše spreobrnjenje. Šele potem se bo ustavil tudi pri nas.

In še nekoga srečamo v priliki: to so starši ozdravljenega. Oni so tisti, ki se nočejo vmešavati, da ne bi imeli težav: »nič ne vem, nič nisem videl, nič nisem slišal… nič ne vem.«

Ne imeti poguma, da bi pred drugimi, pred svetom priznali, izpovedali vero v Jezusa Kristusa; da bi priznali, da ga poznamo, da vemo, kaj vse je že naredil v našem življenju, kolikokrat nas je obvaroval nesreče, nas obvaroval, da nismo neumno ravnali….

Od Boga prejemamo številne darove, pa se navzven delamo, kot da nismo ničesar videli, ničesar slišali, ničesar doživeli….. samo zato, da ne bomo imeli težav, ali preprosto zato, da se nam ne bodo smejali.

Koliko se pogovarjamo o svojih verskih izkušnjah. Dramatik Paul Claudel je svoji junakinji, slepi judovski deklici položil v usta besede: »Kaj ste napravili z lučjo vi, ki vidite?« Kako ravnamo z lučjo vere, ki smo jo prejeli, bili v njej vzgojeni, poučeni?

Naj Gospod v postnem času prečisti naš pogled, da bomo bolj jasno videli svoje življenje; naj njegova beseda postane svetla luč, da ne bomo hodili drugje, namesto za njim.

Franc Likar, župnik