Ob branju današnjega evangelija smo gotovo pozorni na Jezusove besede »Jaz pa vam pravim«. Jezus poslušalcem razlaga starozavezne zapovedi in predpise. Po eni strani Jezus govori, kako ni prišel razvezovat postave in odpravljat tistega, kar je dotlej veljalo, po drugi strani pa se zdi, da dela prav to, ko razlaga, kako je bilo do sedaj in kako bo naprej. Po vrhu vsega bo to, kar prihaja, se pravi nova postava z novimi zapovedmi, še strožja, bolj zahtevna in bolj neusmiljena. Jezusove zahteve niso milejše kot v stari zavezi, ampak ostrejše. Starozaveznim zapovedim doda neko novo strogost. S tem opozori na korenino greha, tisto, iz česar greh zraste in se razraste v lahko zelo veliko drevo zla. Sekiro je treba nastaviti drevesu na korenino, če ga hočeš posekati; še bolje pa je, da to narediš še prej, preden se drevo razraste.
Uničiti je treba že seme.
Tako je sporočilo današnjega evangelija, v katerem Jezus razlaga nekaj Božjih zapovedi, zelo preprosto: da bi postali bolj občutljivi za greh. Zato je treba greh zatreti v kali. Jezus nas opominja, da ni dovolj, če se zaradi zapovedi izognemo grehu, na primer ubijanju, v srcu gojimo sovraštvo, jezo, zamero. Dovolj je, da se ustavimo prav ob peti zapovedi: Ne ubijaj!, da bomo lažje razumeli nauk, ki velja tudi pri vseh drugih. Greh se začne že veliko prej, kot se zgodi v dejanju. Ne samo, da človek ne sme ubijati: Kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo. Kdo od nas se še ni jezil na svojega bližnjega? Jezus pozna človekovo srce in ve, da ima vsak greh svojo predzgodovino in da je njegovo jedro v človekovem srcu. Greh ubijanja se pripravlja v človekovi mržnji do sočloveka, v zavisti ali navadnem razpoloženju, ki se ne zdi nič posebnega. Zato je vse to treba v sebi pravočasno zatreti, preden se razraste.
Razlago zapovedi »ne ubijaj!« Jezus nadaljuje z razlago tudi najpomembnejše in z naše strani največkrat kršene zapovedi »Če prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi… Kakšni vse prihajamo pred oltar in kaj vse nosimo v sebi. Božja ljubezen do nas vseh je brezpogojna. Tudi naša ljubezen do bratov je lahko samo brezpogojna, sicer ni ljubezen. Tako pravi papež Frančišek v apostolski spodbudi Radost ljubezni.
Jezus nas želi popeljati v globino, v srce. Tu se vse začenja. Zato je Jezusov nauk resnejši od nauka farizejev, ki so izpolnjevali zapovedi na zunaj, obsojali in kaznovali zunanja grešna dejanja, a zla niso odpravili, niso ga izkoreninili. Tudi mi ga ne bomo, če ne bomo šli v globino, tja, kamor se usedajo naše misli, želje, fantazije; naše zamere in škodoželjnosti.
Zaradi tega je Jezus rekel, da je prišel postavo dopolnit. Moral jo je dopolniti, s svojo ljubeznijo do konca in z ljubeznijo moramo tudi mi dopolniti vsak predpis, vsako naročilo, vsako zapoved. Izpolnjevanje zapovedi brez ljubezni je neumnost in prazno delo; kot če bi šel na njivo in bi plevel samo malo pohodil in »pocepetal«, da ga ne bo videti, namesto da bi ga z motiko izkopal. Enako smešno je lahko naše izpolnjevanje zapovedi; na zunaj nekaj počnemo, da smo pred ljudmi videti v redu, kaj smo navznoter pa nam ni mar, saj se ne vidi. Morda se res ne vidi, vendar pa tako ali drugače gotovo tolče navzven in prihaja na dan.
Jezus dopolnjuje zapovedi, da jih naredi učinkovite in nam bi zares mogle prinašati pravo svobodo in srečo. Dopolnjuje jih, da jih ne bi izpolnjevali samo na zunaj, suženjsko, s slabo voljo in z občutkom prisile, ampak z vsem bitjem , v polni svobodi in v prepričanju, da je to edina pot bližanja k Bogu in naši resnični sreči.
Franc Likar, župnik
