V prebiranju odlomkov iz Matejevega evangelija se zadržujemo ob Jezusovem govoru na gori. Premišljevali smo o blagrih, danes pa smo prišli do mesta, ko nam Jezus pove, kakšni naj bomo njegovi učenci, kaj je naše poslanstvo in kje je naše mesto v svetu. Jezus nam daje tri podobe, s katerimi primerja kristjanovo življenje. Prva podoba je sol, druga je luč, tretja je mesto na gori. Kaj je skupno vsem trem prispodobam? To, da same na sebi nimajo posebne vrednosti, ampak to dobijo šele v povezavi z drugimi stvarmi.
Sol se uporablja v kuhinji, vendar je nikoli ne jemo same. Uporabljamo jo zato, da hrani damo okus, da iz jedi, kateri smo jo dodali, izvabimo najboljše. Sol pa ima še drugačne učinke. Ko so Rimljani zavzeli Kartagino, odpeljali ljudi v suženjstvo in porušili mesto, so njihova polja posuli s soljo. Sol, ki onemogoča rast, je preprečevala, da bi se kdorkoli drugi tam naselil. Vsekakor: sol je tista, ki tako ali drugače učinkuje na okolico.
Druga podoba je luč. Ne sveti sama sebi. Njena vrednost je v svetlobi, ki jo razdaja okoli. Zaradi svetilke vidimo stvari, takšne kot v resnici so. Ni bistvo v tem, da vidimo svetilko, temveč, da se nam v njeni svetlobi pokaže svet okoli nas.
Tretja podoba je mesto na gori. Za to podobo bi morda težko rekli, da nima vrednosti samo po sebi, pa vendar. Mesta so gradili na gori z dvojnim namenom: seveda zaradi varnosti, pa tudi zaradi orientacije. Ljudje so po njih lahko razbrali, kam vodi pot. Prav na ta vidik je mislil Jezus, ko je povedal to podobo.
Vse tri podobe tako razkrivajo, kakšno je pravo mesto kristjana v tem svetu in kakšno je njegovo poslanstvo. Svet brez Kristusa, brez evangelija, je kot neslana hrana, je zavit v temo, popolnoma izgubljen in brez orientacije. Nas je po krstu poklical, da svetu damo okus po Božjem, da ga razsvetlimo z lučjo evangelija, da temu svetu kažemo pravo smer.
Naloga ni lahka in hitro lahko zgrešimo, ali zatajimo. Vidimo, kako je svet danes resnično brez okusa, kako so plehki odnosi med ljudmi, med narodi. Kako smo izgubili vsebino, kako si nimamo kaj povedati; kako je plehka kultura. Doživljamo svojevrstno duhovno meglo in temo; ljudje se izgubljajo v novodobnih duhovnostih, ki so vse prej kot duhovnost. Kaj ob tem naredimo kristjani? Skušali smo kaj reševati, šli smo se rešitelje, a smo sami zašli; sami smo od sveta začeli pobirati tisto, pred čemer nas je Jezus svaril. Recimo izven zakonske skupnosti: čisto mirno jih gledamo. In če duhovnik komu reče, da ne sme prejemati obhajila, je užaljen, da ima čisto vest; duhovnik pa krivičen in zloben, ker mu to očita.
Kakšen svet ustvarjamo mi kristjani, to je vprašanje, s katerim nam prihaja Jezus naproti.
Enako je z Jezusovim naročilom, naj bomo luč. Luč moramo imeti najprej prižgano v svojem srcu; negovati moramo plamen žive povezanosti z Bogom. Nikakor pa ni moja duhovnost, naj bo še tako globoka, sama sebi namen. Lahko imam doma v vsakem kotu oltarček in svete podobe in odprta sveta pisma in obešene rožne vence. Od tega ni nobene koristi, če moja vera ne sveti pred ljudmi tako, da vidijo moja dobra dela – za druge, za skupnost.
S svojo vero, ki jo gradimo v sebi tudi s pomočjo osebne pobožnosti, morajo biti usmerjene v to, da drugim ljudem pokažem pot do Boga, da sem s svojim življenjem mesto na gori. Ko me ljudje vidijo, da živim po evangeliju, bom zanje postal kažipot. Zaradi naše dobrote in ljubezni bi se morali naši bližnji spraševati, kaj je tisto, kar imamo, oni pa ne. Naše življenje samo bi moralo govoriti, kaj je prav in kaj ne. To je vloga mesta na gori.
Poleg tega pa moramo biti sol in luč in mesto na gori še v drugem pomenu. Rekli smo, da sol tudi zavira rast. Kristjani moramo znati odkrivati zlo okrog sebe in ga zatirati, mu onemogočiti, da raste in živi.
Prav tako je z lučjo, Luč osvetli vse, dobro in slabo. Potrebno je na svetlo postaviti tudi vse, kar je slabo; da se razumemo: ne človeka, ki greši, ampak greh. Zlo moramo osvetliti tako, da ga bodo ljudje tudi zares prepoznali kot zlo in se mu odrekli. Dostikrat si zaradi strahu pred svetom ne upamo pokazati na zlo, ki človeku škodi in se ne sklada z Božjim načrtom in ga nočemo poimenovati s pravim imenom.
Prava pot je pot za Jezusom. Če bomo mi zvesti v hoji za njim, bo privlačna tudi za druge. Naj nas Gospod na njej razsvetljuje z lučjo pravega spoznanja.
Franc Likar, župnik
