S praznikom Jezusovega krsta začnemo slediti Jezusu, ki nastopa službo odrešenja: z oznanjevanjem odrešenja, s čudeži in z vsem načinom svojega življenja.
Na začetku svojega delovanja se je Jezus postavil v vrsto med ljudi, ki so čakali na krst, katerega je podeljeval Janez Krstnik. Ta krst je bil za ljudi, ki so ga prejeli, znamenje, da se hočejo spremeniti, spreobrniti in začeti takšno novo življenje, ki bo Bogu všeč. Priznavali pa so tudi, ker so spoznali, da se sami ne morejo rešiti svojih grehov, ampak, da od Boga samega potrebujejo pomoč. Ob tem, ko so prejemali Janezov krst, pa niso vedeli, da je ta krst samo medlo naznanilo novega krsta, s katerim jim prihaja naproti Božji Sin. Ta krst ne bo samo znamenje, ampak bo prinesel resnično spremembo. V moči tega krsta bo človek postal Božji otrok ter brat ali sestra z vsemi drugimi, ki so krst že prejeli. Biti brat in sestra je popolnoma nekaj drugega, kakor biti prijatelj, znanec, član iste stranke ali naroda. Biti sin ali hči, brat ali sestra pomeni biti iste krvi, na nek način eno. In samo zato, ker smo eno z Jezusom, so nam odprta vrata v skupni dom, to je v nebesa. Pod isto streho, v skupnem domu, živijo bratje in sestre, ne pa znanci in prijatelji.
Danes je žalostno spremljati stanje mnogih ljudi, ki sveti krst pojmujejo kot nekaj ne preveč pomembnega ali učinkovitega. Ustavijo se na površju in krst razumejo kot enega izmed blagoslovov. Resničnost krsta je sprememba človekovega bistva, se stvarjenje Božjega otroštva. Krst se mnogim ne zdi nič posebnega tudi zato, ker ne priznavajo greha. Če ni greha, česa naj bi potem krst človeka očistil? Krst lahko prav razume samo tisti, ki spoznava in priznava svojo majhnost pred Bogom ter svojo ranjenost z grehom; svojo krhkost in minljivost. Glavna težava današnjega človeka je, da misli, kako je dober takšen kot je; naj se v to nihče ne vtika, tudi Bog ne; če pa bo želel, se bo že sam pogovoril z Bogom, kako in kaj.
Ljudje so občudovali nekega človeka, ki so ga vsi imeli za svetnika. Rekli so mu: »Blažene oči, ki vidijo Gospoda!« Sveti mož pa jim je odgovoril: »Nasprotno! Blažene oči, ki vidijo svoje grehe!«. Svetnik je želel povedati, kako je največja milost, ki jo lahko ima človek v tem, da je sposoben prepoznati svoje grehe, se jih pokesati in ponižno prejeti odpuščanja. Če ne bi imeli te milosti, nam ne bi prav nič pomagalo videti Gospoda na tej zemlji.
To milost, da spoznamo svojo grešnost in se je moremo rešiti, nam daje krst. Praznik Jezusovega krsta nas na to spominja in vabi, da obnovimo hvaležnost za ta dar. Ob krstu so se nad nami odprla nebesa in Bog nas je razglasil za svoje otroke. Tega ne bo nikdar preklical. S krstom smo Božji otroci in dediči nebes.
Ta velika čast pa je združena z veliko odgovornostjo. Čim više si postavljen, tem globlje lahko padeš. Čim večje je tvoje dostojanstvo, tem hujše so posledice, če se mu izneveriš. Če si veliko prejel, lahko tudi veliko zapraviš.
Naš krst, ki nas je tako visoko povzdignil, nam je naložil tudi veliko odgovornost za to, da ostajamo zvesti Bogu in svoji izvoljenosti, da torej tudi mi izpolnjujemo vso pravičnost in uresničujemo načrt, ki ga ima z nami: v ponižnosti, ljubezni in stanovitnosti.
Odgovornost za to, da rastemo v povezanosti z Bogom, da gojimo in krepimo Božje otroštvo v sebi, ne sme poznati polovičarstva. Odgovornosti za to, da se ne damo zapeljati miselnosti in mikom tega sveta, da bi bolj ljubili stvari kakor Stvarnika.
Krst je odgovorno dejanje. Sveti krst je izrazito družinski zakrament. Starši imajo pri njem najodgovornejše poslanstvo. Mnogi žal ne dajo svojim otrokom tistega, kar jim lahko dajo samo oni: verske vzgoje in uvajanja v življenje po veri že od malih nog. Vzrok za to je največkrat v tem, da se starši sami ne zavedajo veličine svojega krsta in nalog, ki so z njim povezane. V vsem tistem, kar jim je Bog s krstom podaril, vidijo bolj breme kakor enkratno možnost, da dosežejo pravo srečo življenja z Bogom.
Vsakokrat, ko se zavestno pokrižamo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, poživimo v sebi krstno milost in izpovemo, da smo po krstu Božji otroci, da mu pripadamo in da pripadamo tudi drug drugemu kot bratje in sestre. Vsak dan molimo za moč, da bomo živeli skladno s to vzvišeno resničnostjo.
Franc Likar, župnik
