Božič je že pred vrati; štiri prižgane sveče na našem adventnem vencu se že močna slutnja svetlobe, ki se bo razlila vsepovsod v sveti božični noči.
To so dnevi, ko človek ne more drugače, kakor da pogleda v svoj notranji svet, v svet vere, ki jo nosi v sebi. Luč, ki je vse močnejša, nas vznemirja, če hočemo ali ne, posveti v vsak kotiček in nam pokaže, kaj se kje skriva. Kakšnega me bo v teh dneh videl Bog, prihajajoči v podobi otroka v jaslicah. Ali ga bom sposoben sprejeti, mu pogledati v oči in se mu nasmehniti, ne da bi bil v zadregi, ne da bi me stisnilo pri srcu: kaj si o meni misli in kakšnega on vidi mene.
On pa stopa predme predvsem z vprašanjem, ali ga bom sprejel. On prihaja kot Emanuel – Bog z nami, Bog z menoj, takšnim kot sem. Pred to izbiro je bil postavljen Jožef, o katerem nam spregovori današnji evangelij. Jožef je o situaciji, v kateri se je znašel, premišljeval. Bil je v stiski. Tega nam ni težko razumeti. Bil je razočaran nad svojo zaročenko, morda tudi nad Bogom, saj je sam pošteno živel. Zakaj se je to zgodilo prav njemu, ki se je trudil živeti po veri. Vendar pa Bogu ni obrnil hrbta. Ni naredil tega, kar tako radi naredimo ljudje: ko se nam zalomi, postavimo Boga na zatožno klop. Jožef je Premišljeval in ostal pozoren na Božja znamenja. Bog mu je spregovoril na nenavaden način, v sanjah, po angelu. Bog mu je ponudil odgovor in mu pokazal pot naprej. Božje sporočilo je mogel prepoznati, ker je bil vse življenje naravnan na Boga.
To je prvo sporočilo, ki ga daje sveti Jožef za nas. Božji glas prepozna tisti, ki je naravnan na Boga. Človek, ki da prednost drugim stvarem, drugim vplivom, javnemu mnenju, potrošniški pritlehnosti in površnosti, uživaželjnosti, ki se ne pogovarja z ljudmi drugega kot o vremenu, politiki in cenah – bo o tem tudi ponoči sanjal. Nobene sanje mu ne bodo razodele Božje volje. Ko bo čas odločitve, bo naredil tako, kot je sanjal, ne bo naredil po Božji volji.
Ravnanje po Božji volji je bilo ravnanje svetega Jožefa. Božjo voljo je spoznal, se ji podredil in uresničil Božji načrt. Kot Jožef je vsak od nas na svetu zato, da bi izpolnil Božjo voljo.
Ta Jožefova drža je potrebna, da Bog vstopi v naš svet. To je vera. Kjer ni ver, Bog ne more vstopiti. V dneh pred božičem, v pripravi na božično spoved je to gotov temeljno vprašanje: kako je z mojo vero. Koliko se potrudim za svojo vero, kje iščem hrano zanjo: ali kdaj kaj premišljujem o Bogu, se vprašam kdaj, kaj Bog želi od mene. Pa bi se morali vsak trenutek vprašati: kako Bog želi, da opravim to, kar sedaj delam? Ali kdaj doma vzamem v roke Sveto pismo, Božjo besedo in kaj iz nje preberem; kakšno branje z versko vsebino, verski tisk: res ne moremo trditi, da je pomanjkanje tega. Kje hranim svojo dušo, kakšne besede, kakšne vsebine polnijo moje srce. Za pravilne odločitve se je treba veliko truditi, potrebna nam je prava hrana za dušo in duha. Brez tega ne moremo prav izbirati in se prav odločati. Poskusimo in potrudimo se enkrat pripraviti na spoved samo ob tem vprašanju. Človeku se pogosto, morda komu kar vse življenje dogaja, da mu spoved ne daje odrešenja, notranjega miru in veselja, kar bi spoved morala človeku dati. Zakaj ne? Ker si ne upamo tvegati, da bi si enkrat pred spovedjo izprašali vest drugače, kot to delamo vedno. Za tisto šablono, ki smo se je naučili kot otroci, se počutimo varno; edini strah, ki ga občutimo pa je, da bi nas spovednik presenetil s kakšnim novim vprašanjem. Spoved iz navade, spoved iz dolžnosti prinaša zadovoljstvo, da smo dolžnost opravili, ne prinaša pa odrešenja, nas ne spodbuja za nov začetek, v njej ne odkrijemo Božje volje in kdo ve, če bodo naše prihodnje odločitve za nas pravilne in koristne.
Premislek o svoji veri, o resnosti svoje povezanosti z Bogom, je temeljno in izhodiščno vprašanje pred srečanjem z njim v zakramentu. Ob tem vprašanju se preverja vse drugo: vrednost našega prejemanja evharistije, pristnost naših odnosov z drugimi ljudmi, odnos do samega sebe, do svojih obveznosti. V odkrivanju Božje volje se usmerjajo naše misli, besede in ravnanje: v pravo ali pa v grešno smer.
V svetem Jožefu imamo tako lep zgled in močnega priprošnjika pred Bogom. Naj nam izprosi, da bomo v teh svetih dneh, v katere smo povabljeni, s pomočjo dobre spovedi naravnali svoj notranji kompas v pravo smer, to je v smer Božje volje.
Franc Likar, župnik
