Evangelist Luka, ki nam je prejšnjo nedeljo spregovoril o bolezni, danes spregovori o smrti. Ne o smrti starejšega človeka, temveč o smrti mladeniča. Smrt starejšega človeka, ki ga je morda že vsega izčrpala bolezen, prizadene tiste, ki so z njim sorodstveno ali kako drugače ožje povezani. Drugi se ob tem morda zamislijo in pridejo do preprostega, življenjskega in realnega odgovora, da se mu je življenje pač izteklo, kot se bo izteklo vsakemu človeku, da je bil zrel za odhod.
Ob smrti, o kateri beremo v današnjem evangeliju, pa ni tako. Zgodilo se je, kot se dogaja tudi danes, kadar nenadoma, iz tega ali onega vzroka, premine človek v cvetu življenja. Ob pogrebu edinca vdove iz Naima se je zbralo vse mesto. Gotovo so močno sočustvovali s težko preizkušeno pokojnikovo materjo.
Evangelist Luka je pozoren na vse podrobnosti, ob katerih se vidi Gospodovo usmiljenje in dobrota, njegova človečnost. Glavna oseba tako pravzaprav ni mrtvi in obujeni mladenič, ampak njegova mati. Jezus je mladeniča obudil zaradi matere, ker se mu je smilila. Zaustavile so ga njene solze. S tem pa nam sporoča, da vidi solze vseh jokajočih, žalujočih, vseh pogrebcev tega sveta. Jezus ni brez srca. Do vseh jokajočih želi biti usmiljen. Jezus ustavi pogreb, ustavi smrt: do tu in niti koraka naprej; namreč, do srečanja z Jezusom, ki je vstajenje in življenje, kot bo povedal ob neki drugi obuditvi mrtvega: Lazarjevi sestri Marti. Smrt se mora pred Kristusom ustaviti in pogrebni sprevod ni več to, ampak se spremni v procesijo veselja, ki se vrača nazaj v mesto življenja.
Čudež, ki so ga sprožile Jezusove besede »Mladenič, rečem ti vstani«, lahko razumemo le, če verujemo v Jezusovo vstajenje. Kdor v to ne veruje, tudi obujenju od mrtvih ne more pritrditi. Kristusovo vstajenje je neporušljivi temelj vseh njegovih čudežnih dejanj in enkratno potrdilo, da teh čudežev ni delal kak spreten čarodej, ampak z Božjim prstom On, ki je življenje samo. Tudi jih ni delal zato, da bi zbujal pozornost in navdušenje, ampak le zato, ker sta mu to narekovala ljubezen in sočutje: zasmilila se mu je žena.
Tudi v našem času se dogaja kakor tistikrat pri vratih mesta Naim, da se kdo Gospodu v srce zasmili. Kdo še ni doživel kakšnega podobnega Božjega dotika, ki mu je dal novih moči in novega upanja.
Kdor se zamisli nad življenjem, od kod prihaja in kam vodi, ostrmi nad Bogom, ki je nevidno prisoten v našem življenju in se ne vsiljuje; ko pa ga prosimo, pa se nas dotakne. Ne obuja telesno mrtvih. Tega ne bomo doživeli. A pri vsaki maši doživljamo in smo priča še večjega čudeža: prav tisti, ki je obudil mladeniča iz Naima, ki je za nas umrl in vstal – prihaja med nas v podobi kruha – da zaustavi smrt, našo duhovno smrt, smrt naših duš. Če to zares doživimo, je to večji čudež od tistega v Naimu. In bomo slavili Boga še močneje, kot ga je slavila množica tistih pogrebcev, o katerih pravi evangelist, da so govorili: »Bog je obiskal svoje ljudstvo!«
In končno nas nagovarja tudi v tem, kakšni naj bomo med seboj. Moderni svet zna biti zelo okruten, trd in hladen. Takšnega doživljamo vsepovsod. Razdalje med ljudmi, od človeka do človeka so vse daljše. V ta ravnodušen svet prinaša Jezus impulz sočutja, sotrpljenja, pozornosti in bližine. V svetu brezsrčnosti govori besedo srčnosti: »Ne jokaj!« in hkrati prevzame nase breme prizadetega človeka: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.«
Ob Kristusu najdemo navdih in čut za pravo človečnost; za svoje srečanje z vsemi, ki občutijo življenje kot breme. Po kristjanih naj bi svet spoznal, da je ljubeči Bog resničen že tu na zemlji – seveda po obujenih, živih kristjanih.
K temu nas Jezus prebuja in k temu nas vabi.
Franc Likar, župnik
