Preskoči na vsebino


Gospor, nisem vreden

Evangeljski dogodek o ozdravitvi stotnikovega služabnika, je eden najlepših dokazov Božjega usmiljenja. Lahko si predstavljamo stotnika, vojaškega poveljnika, kako je prišel k Jezusu, izhajajoč iz svoje izkušnje. Bil je poveljnik znotraj rimskega vojaškega aparata, osovraženega pri Judih. Poleg tega je pogan. Pogane so Judje prezirali, čeprav so po drugi strani imeli tudi naročilo, ki jim ga je predpisovala Mojzesova postava, naj spoštujejo tujce in naj z njimi lepo ravnajo. Vendar so s pogani imeli le uradne stike, ker niso pripadali njihovi veri. Navzočnost rimske vojaške posadke je zavednega Juda bodla v oči. Kot takšen bi zbujal prezir in odpor. Toda stotnik, ki ga opisuje evangelij, je mož, ki je pri ljudeh užival ugled. Zakaj? Pričakovati bi bilo, da bo surov, nadut in nasilen, kakršni so navadno vsi osvajalci. Pa je ljudem ne samo naklonjen, ampak jih ima celo rad. Čeprav tujec in pogan, jim je sezidal shodnico, z judovskimi starešinami pa je v prijateljskih odnosih. Je tudi dobrega srca, sicer se ne bi toliko trudil z zdravjem svojega sužnja.

Prvo, kar je Jezusa presenetilo in naravnost pretreslo, je stotnikova ponižnost. Čeprav je imel ugledno službo in dokaj visok položaj v družbi, da bi se lahko vedel oblastno, se je imel za nevrednega, da bi judovski rabi, Jezus, stopil v njegovo hišo. Njegove besede: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho«, so tako ganljive, da jih je Cerkev sprejela kot sestavni del evharistične daritve in jih izrekamo pri vsaki sveti maši.

Še bolj občudovanje vredna pa je stotnikova iskrena in globoka vera. Iskrena, ko tako preprosto in prepričljivo primerja Jezusovo oblast nad boleznijo s svojo oblastjo nad vojaki. Globoka pa, ker sploh ne dvomi o Jezusovi moči nad boleznijo in njegovi volji, da bi bolnika ozdravil. Prepričan je bil namreč, da je Jezus zmožen ozdravljati že z besedo in na daljavo. Kakor on ukaže vojaku pod sabo, naj stori to in to, in vojak to stori takoj, tako ima tudi Jezus moč in oblast, da ukaže bolezni, naj zapusti človeka in odide in se ta res umakne in omogoči, da se bolniku vrne zdravje. Takšna vera resnično zasluži pohvalo in uslišanje. Človek je všeč Bogu, ne na osnovi rase ali krvi, ampak na osnovi ljubezni do bližnjega, njegove sposobnosti biti usmiljen, kakršen je stotnik. Kot tak pa je stotnik tudi vzor vsem Judom: »Takšne vere v Izraelu nisem našel«, pravi Jezus. Človeku s takšno vero se Jezus ni mogel ustavljati, ampak je ves presunjen izpolnil njegovo zaupno in ponižno prošnjo ter mu ozdravil ljubljenega služabnika.

Vera tega rimskega stotnika nam je postavljena za zgled. Nagovarja nas, naj bo tudi naše zaupanje v Boga enako neomajno in ponižno. Če imamo dovolj trdno vero, potem zadostuje beseda: najprej naša in nato Jezusova beseda, da doživimo njegovo usmiljeno ljubezen. Bog ne potrebuje naše gostobesednosti, potrebuje naše zaupanje.

»Gospod, nisem vreden« so besede, ki jih izgovarjamo tik preden zaužijemo Kristusovo telo. Da bi nas utrdile, ko se bližamo Gospodu. On nam daje moči, da ozdravimo od vsem morečih sil lastne neljubeznivosti, lažne samozavesti. Te besede resnično odpirajo Gospodu pot, da more vstopiti v naša srca, prinese vanje ozdravljajočo besedo in nas ozdravi. Telesno zdravje je vrednota, vendar ne večja od vere, ki je takega ozdravljenja vredna. Pa naj zraste v srcu Izraelca ali Rimljana.

Bodimo hvaležni za takšne zglede vere, ki ganejo celo Boga samega. Naj nas stotnikova vera spodbudi k zaupnejšemu odnosu do Gospoda.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF