Preskoči na vsebino


Po tem vas bodo spoznali

»Če me ljubite, boste spolnjevali moje zapovedi.« Bliža se praznik Jezusovega vnebohoda in v Božji besedi premišljujemo Jezusova zadnja naročila apostolom. Slovo je težko in neprijetno; slovo prizadene, v človeka prinese občutek nezavarovanosti in strah pred osamljenostjo. Vse to je prevzelo tudi apostole, ko se je Jezus poslavljal od njih. Povedal pa jim je: če ga imajo resnično radi, ne bo nič drugače, kot je bilo, dokler je bil še med njimi. Če bodo živeli po njegovem nauku, mu bodo s tem dokazali, da ga imajo radi; on pa bo poskrbel, da bo kljub telesni odsotnosti še vedno med njimi prisoten. Ljubili ga bodo v tej veri, ki jim je bila podarjena in moč za življenje po njej jim bo vedno znova vlival Sveti Duh.

Kdor sledi Kristusovemu povabilu in spolnjuje njegove zapovedi, v njem raste moč za dejavno ljubezen do drugih ljudi. To je naša stalna naloga, je naša dolžnost: truditi se za izpolnjevanje Božjih zapovedi. To je edini način, da gre svet naprej, da ljudje ne nehamo živeti med seboj kot bratje in sestre, da je ta svet sploh primeren za življenje.

Zaradi tega Jezus ni dal apostolom nobenega drugega napotka in priporočila. Brez ljubezni bi bila skupnost njegovih učencev nemogoča, ne bi obstala. Če bi pa že obstajala, bi bila nerodovitna, nobenih sadov ne bi prinašala in bi bila nesmiselna. Niti ne bi imela razloga, da obstaja.

Zgodi se, da se ta ali oni človek počuti osamljen in zapuščen, nikomur koristen. Zgodi se, da ga drugi ne marajo, da ga zavračajo in se mu izogibajo. Razlogi so lahko različni; eden od njih pa je morda tudi ta, da se je v njem ohladila ljubezen do ljudi, občutek solidarnosti, usmiljenja.

Če doživljamo nasprotovanja, posmeh in podcenjevanja se moramo tudi kot skupnost kristjanov, kot Cerkev, vprašati: Ali se nismo izneverili temu Jezusovemu naročilu, naj ljubimo njega in brate in se držimo zapovedi? Jezus nam zagotavlja, da nas ne bo nikoli zapustil, če ne bomo mi zapustili njega. Ne bo nas zapustil sirot. Če ostanemo sirote, se nam to ne zgodi zaradi njega, ampak zaradi nas, ker se mu oddaljimo.

Dovolj je, da pogledamo v zgodovino. Kje je bil Jezus takrat, ko je bila Cerkev preganjana? Že prva stoletja krščanstva nam govorijo o številnih mučencih, ki so morali umreti, ker niso hoteli zatajiti vere v Jezusa. Niso jo zatajili, ker so Jezusa ljubili. In niso bili sirote, Jezus je bil takrat z njimi bolj kot s komerkoli in kdaj koli. Jezus je s trpečimi in mučenimi eno, če ga ljubijo. Zgodovina potrjuje prav to; da je bila Cerkev najmočnejša prav takrat, ko je bila najbolj preganjana – ker je bila takrat najbolj polna ljubezni do Jezusa.

Trpljenje, ki ga človek prenaša s sovraštvom v srcu, je dvojno trpljenje; trpljenje z ljubeznijo v srcu, pa izgublja ostrino in se spremeni v obilje blagoslova.

»Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil«, je rekel Jezus v poslovilnem govoru. To se ponavlja iz roda v rod. Vendar pa se iz roda v rod dogaja tudi Jezusovo spremstvo povsod, kjer se najde ljubezen, odpuščanje, sprava: »Ne bom vas zapustil sirot!«.

In če dobro pogledamo v svoje življenje, česa vsega nas obvaruje, če ga ljubimo. Koliko nespametnih potez, odločitev in dejanj naredimo, če poslušamo njegov glas, njegov nasvet. Kolikokrat nam svetuje. Človek, ki ne ljubi, si ne pusti svetovati.

Zato nam pošilja moč od zgoraj: darove Svetega Duha. On je Tolažnik, ki nas uči vse vsega, nas spomni vsega, kar nam Jezus govori. To je najlepša beseda današnjega evangelija. Sveti Duh je dar Božje ljubezni. Zanj moramo veliko prositi in se obračati k njemu, da nam svetuje in nas vodi.

Za nas in za vso Cerkev, za vse kristjane, da bi bili dovolj močni v ljubezni in bomo mogli biti v tem svetu to, za kar smo poklicani: Kristusove priče, prepoznavni po ljubezni in dobroti.


Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF