Preskoči na vsebino


Življenje našega življenja

Kar precejšnji del evangelija se odvija ob jezeru in v ribiškem okolju: poklic prvih učencev, pomiritev viharja, čudežni ribji lov, Jezusova hoja po vodi. Galilejski ribiči so bili povezani v majhne zadruge in so običajno živeli zelo skromno, ker so morali skoraj ves zaslužek dajati oderuhom – nepoštenim bankirjem tistega časa, ki so zaračunavali njihovo dejavnost. Kar nekaj apostolov je pripadalo takšnim zadrugam. Tudi v današnjem evangeliju najdemo apostole pri svojem ribiškem poklicu. Po dogodkih okrog Jezusove smrti in vstajenja v Jeruzalemu, so se razočarani in zmedeni vrnili nazaj domov, v staro življenje, kot so ga živeli dokler še niso poznali Jezusa. Znova so se oprijeli ribiškega poklica. Toda nič jim ni šlo več tako kot nekdaj. Ribolov je bil neuspešen. Ko so se že utrujeni in s praznim čolnom vračali k obali, Uspeh je prinesla šele beseda tujca, v katerem niso takoj prepoznali svojega Učitelja, naj znova vržejo mreže. Ubogali so in ujeli sto triinpetdeset rib. Kolikokrat se ta dogodek na različne načine ponovi v našem življenju! Smo se trudili, iskali rešitev svojih težav in neuspehov na nek svoj način, delali po svoji glavi in nismo poslušali nasvetov drugih, pa ni bilo uspeha. In ko se nam približa Jezus in ko nam predlaga, naj naredimo tudi kaj po njegovo, na njegovo besedo in naj zaupamo njemu, uspeh ne bo izostal. Išči z vero, išči z molitvijo in boš našel tisto, kar iščeš.

Za apostole se vse začelo s spoznanjem, da so njihove mreže prazne. Ničesar nimamo, niti za vbogajme, niti da bi tujcu dali grižljaj. Tujec jim pomaga do spoznanja: »Nič nimate, ker ste se narobe lotili dela!« Saj so metali vso noč, na levo in na desno, ne enkrat, toda nobenkrat niso vrgli na Gospodovo besedo! V tem je problem.

Ne sme nas presenetiti, da učenci Jezusa niso takoj prepoznali. On se ni vrnil v staro življenje, kakor so se vrnili oni, ko so se znova oklenili svojega ribiškega poklica in s tem naredili korak nazaj v svojem življenju. Jezus je po vstajenju stopil v prihodnost. Kdor ga hoče prepoznati, mora odpreti neke druge oči, oči vere, ki pa se nam, kot vemo, zelo počasi odpirajo. Vse preradi si predstavljamo, da je bila vera v Jezusovo božanstvo za apostole nekaj lahkega, češ, saj so bili toliko časa z njim, ga natančno opazovali, se z njim pogovarjali in bili priče njegovih čudežev. Vse to je sicer res, a prav ta izjemna bližina jim je po drugi strani vero oteževala. Kajti pred seboj so imeli čisto konkretnega človeka, s takim in takim obrazom in postavo – in povzpeti se do vere, da je ta človek, tako zelo enak drugim ljudem, zares pravi Bog, ni bilo preprosto. Vera v Jezusovo božanstvo je začela počasi zoreti prav skozi prikazovanja po vstajenju. Prikazovanje ob Galilejskem jezeru in čudežni ribji lov je bil za rast vere za apostole izjemno dragocen.

Zanimivo je v pripovedi število rib 153. Splošno prepričanje je bilo, da v Galilejskem jezeru živi 153 vrst rib. Če je bilo v tej mreži toliko rib, to pomeni izobilje, popolnost: Bog daje človeku vse. Morda pa je imel evangelist, ki je to zapisal, še neko pomembnejšo resnico. Mreža, ki so jo pozneje apostoli vrgli v morje sveta, je imela namen zajeti ljudi vseh rodov in vseh narodov tega sveta.

Del tega sveta je tudi ta, v katerem živimo mi in se vsak po svoje trudimo, da prepoznavamo Vstalega in mu sledimo. Na veri, do katere so se z muko dokopali apostoli, svojo vero gradimo tudi mi. Izkustvo apostolov nam govori: vera je potrebna nenehnega dograjevanja. Vera ni neka teorija, ki smo se je nekoč naučili, potem pa jo odložimo in se nanjo slučajno spomnimo, če se znajdemo v težavah. Vera je, če je zares živa, 'življenje našega življenja', smisel vsega našega prizadevanja in luč na naši poti. Vsak dan se odločamo ali za Boga, za resnico, za dobro in plemenito – ali pa za temo, za zlo, za praznino in nesmisel. Kdor zavestno dela dobro in je nesebično naravnan k resnici, k Bogu, bo stalno vedno našel dovolj priložnosti, ob katerih bo sovjo vero utrjeval. Kdor pa išče le trenutna ugodja in koristi, bo svojo vero prej ali slej odvrgel kot odvečni jarem, ki ga le utesnjuje.

Apostoli nam govorijo skozi besede današnjega prvega berila, da je treba Boga bolj poslušati, kakor ljudi. Bogu se je treba bolj pokoravati kakor ljudem. Samo pokorščina Bogu in njegovim zapovedim nas resnično osvobaja za življenje pri Bogu.

Ob prikazanju ob Tiberijskem jezeru je Jezus Petra trikrat vprašal, ali ga ljubi. S trikratno izpovedjo svoje ljubezni je Peter izbrisal madež trikratne zatajitve. Iz tega sledi tudi za nas, da z ljubeznijo lahko popravimo marsikatero slabost in napako, ki smo jo zagrešili. Ljubezen pokrije množico grehov.

Velikonočni dogodki nas vabijo, da poglobimo in utrdimo svojo vero v vstajenje Kristusa in jo potrjujemo z deli ljubezni. Tako in samo tako bomo res verodostojni pričevalci njegovega vstajenja.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF