V središče današnjega bogoslužja je postavljen biser Lukovega evangelija: prilika o izgubljenem sinu in očetovem neskončnem usmiljenju, ki presega vse meje človeške pravičnosti. To je čudovita predstavitev človeške življenjske poti s srečnim koncem. Pot vsakega človeškega življenja je zaznamovana z grehom in z oddaljevanjem od Boga. Hkrati pa je to pot, na kateri Oče človeka kliče k vrnitvi, k spreobrnjenju. To je pot, na kateri se vsi prepoznamo. Žalostno stanje izgubljenega sina nam ni tuje. Zgodba izgubljenega sina se predstavlja v tisočih življenjskih prigodah, ki se človeku dogajajo v njegovem iskanju sreče. To so prigode, ko človek misli, da je našel, kar je iskal, ko je iskal udobje, sladko življenje, zemeljsko srečo. Žal so to tudi prigode, ki se končajo v razočaranju, osamljenosti in izgubljenosti. Tako, kot je to, izkusil izgubljeni sin. Toda imel je srečo, da je šel vase. V skrajni izgubljenosti se je zamislil in se poglobil v svoje življenje. V globini duše je nosil izkustvo očetove ljubezni. Spoznal je, da je to njegova rešilna bilka. Podoba ljubečega očeta se v njem še ni izabrisala, greh je še ni popolnoma prekril. V tujini, ko je bil tako zelo oddaljen od doma in od očeta, je spet odkril dragocenost življenja v domači hiši. Sedaj je zmogel dovolj poguma, da se je pogledal v ogledalo, ki mu ga je nastavilo zavoženo življenje.

Podoba izgubljenega sina je podoba človeka, ki misli, da bo našel svobodo in srečo, če bo pretrgal vezi z Bogom, z ljudmi, ki so mu blizu. Še bolj kot na trganje teh vezi pa nas spominja na nujnost iskrenosti do sebe in na resno odločenost, da se vrnemo k Bogu- Samo iskrenost pred Bogom in pred seboj rodi sad resnično novega začetka. To je naša spokornost, ki je resnična in je sposobna odpreti Božjemu usmiljenju, Bogu, ki nas kliče v svoj objem.

Ivan Cankar je v svoji črtici takole opisal svoje počutje po nevredni to je neiskreni spovedi, ki ni rodila spreobrnjenja in vrnitve v Očetovo hišo: »Pri spovedi sem bil, duhovnik mi je dal odvezo, še roko sem mu poljubil. Da se mu le vžgala ni od Judeževega poljuba. Zlagal sem se mu bil, zatajil sem mu svoj greh, edini greh, ki je je bil takrat do kraja oskrunil, omrežil me vsega, kakor gnusen pajek. Šel sem od spovednice daleč stran v temno zatišje ob krstnem kamnu blizu vrat. Tam molijo očitni grešniki, ki niso vredni, da bi klečali pred oltarjem. Pred oltarjem razsvetljenim od Božje glorije so dobivali v dar telo Kristusovo moji tovariši. Kristus je šel mimo v svojem rdečem plašču in me ni pogledal. Stopil sem na cesto in bil sem star.«

Odpuščanje, ki nam ga ponuja Bog v zakramentu sprave, ni poceni in ni lahko. Nekdo je zaničljivo dejal: »Bog bo odpustil, to je njegova dolžnost.« Bog res odpušča, toda ne zaradi svoje dolžnosti, ampak po svoji neizmerni ljubezni, ko je na križu odprl svoje srce, za nas umrl, da bi nam odpustil grehe. Greh prinaša kratkotrajno veselje, ali pa še tega ne. Prinaša pa strup, ki lahko dolgo peče in žge. V nobenem grehu ni sreče. Po grehu postajamo zlobni. Izgubljamo svoje dostojanstvo Božjega otroka. Poruši se naš notranji mir.

Greh prinaša nesrečo v skupnost in rani svetost Cerkve. Greh prinaša nered v stvarstvo. Noben greh, niti najmanjši, ni samo moja stvar. Izgubljeni sin je prizadel ne samo Očeta, ampak vso njegovo hišo, prizadel je svojega brata, v njem je zbudil sovraštvo, mržnjo in gnus: do njega in celo do očeta, ko mu začne metati očitke. Kako nam je to znano! Očitati Bogu, da ja dober s tistimi, ki jih mi grdo gledamo! Onemu gre vse boljše kot meni, ki sem vse življenje zvest Bogu, ki hodim v cerkev…. Onemu da, meni pa ne! Kaj vse mora slišati Oče iz ust svojih otrok, iz naših ust.

Danes mnogi pravijo, da je nekaj, kar je nekdaj veljalo za greh, danes lahko nekaj dobrega. Menijo, da si smemo in celo moramo Božje zapovedi razlagati drugače kot nekoč, pač v skladu s časom. Da je v nekem okolju določena oblika obnašanja dobra, ko je v nekem drugem ista stvar lahko slaba. Da je eno in drugo prav. Če je to res, kakšna je potem razlika med Materjo Terezijo in Hitlerjem? S kančkom zdrave pameti razumemo, da to ne gre. Toda zakaj se potem tako obnašamo? Zakaj greh olepšavamo, zakaj mu ne rečemo greh, ampak kvečjemu »napaka«.

Ker zlorabljamo svobodo, ki je dar Boga, ki nas ljubi in spoštuje. Svobodo je zlorabil izgubljeni sin. Oče ga ni silil, naj bo z njim, ampak je dopustil, da je svojo zmotno predstavo svobode izkusi na sebi. Bog nikogar ne sili, naj ga ljubi, naj bo pri njem, naj mu služi, odpre mu vrata svojega doma. Toda ko odide, vrat za njim ne zapre, ampak jih pusti odprta. To so njegova sveta vrata, na katerih čaka, da se človek vrne, kadar spozna, kaj je zapravil. Spoznal pa bo, če bo grehu sposoben reči greh in ne kako drugače. Dokler grehu ne damo pravega imena, ni izpolnjen osnovni pogoj za vrnitev.

Apostol Janez je zapisal: »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo Bog odpustil in nas očistil vse krivičnosti.«

Franc Likar, župnik