Poslušali smo pomenljive odlomke Božje besede. Posebej je poudarjena njena moč in silovitost, ki je v tem, da prinaša upanje in tolažbo, kakršne človeška beseda nikdar ne zmore. Božja beseda prinaša odrešenje za razliko od človeške besede, ki se tako pogosto izkaže nebogljena in prazna.

V Božji besedi je navzoč Bog sam. Božja beseda niso samo črke na papirju . Tudi ne prihaja nekje od daleč, iz nekega neznanega onostranstva. Bog sam pravi, da je njegova beseda v človekovem srcu, da jo je tja posadil on sam. To so zelo živo čutili Judje. Zanje je bila Božja navzočnost v Svetem pismu to, kar je za nas evharistija: Jezus, živi Bog pod podobo kruha in vina. Pomislimo samo na Mojzesove kamnite table in skrinjo zaveze, v kateri so te tabli hranili.

O tej živi navzočnosti Boga v besedah postave nam pričuje odlomek iz Nehemijeve knjige, ki smo ga danes slišali. Nanaša se na delček zgodovine Izraelcev, namreč, ob koncu več desetletnega suženjstva. Ko so se vrnili v domovino, so našli Jeruzalem, svojo prestolnico in sveto mesto, v ruševinah. Stoječ na ruševinah se jim je srce trgalo od bolečine. Tedaj se v množici jokajočih dvigne duhovnik, pismouk Ezdra. Na ruševinah je pripravil bogoslužje, branje Mojzesove postave. Naredili so zasilni oder – tribuno, na katero se je povzpel Ezdra in odprl knjigo. Ljudstvo je bilo polno pričakovanja,z odprtimi očmi, ušesi in srcem. Pokleknili so, dvignili roke in se z obrazom dotaknili zemlje. Ganjeni so poslušali Ezdrovo branje Božje besede, ki je toliko let niso slišali. V izgnanstvu je niso smeli poslušat in Bog je bil zanje kakor nem, kot da jim več ne govori, da je pozabil nanje. Sedaj pa doživijo preobrat. Bog jih ni zapustil, z njimi stoji na ruševinah svetega mesta. Tu stojijo ranjeni in ponižani, toda ne zavrženi od Boga. Po hudi izkušnji izgnanstva, ki so si ga bili sami krivi, saj smo morali v izgnanstvo prav zaradi nezvestobe Bogu, jih sedaj njihov Bog spet blagoslavlja. Po oznanilu duhovnika Ezdra jih spodbuja: »Ne žalujte in ne jokajte; prišla je rešitev, Bog se je ozrl na vas in se vas je usmilil.«

To oznanilo povzame in dopolni evangelij, ki predstavi Jezusa v Nazaretu, ko v domači shodnici spregovori svojim rojakom. To, kar so napovedovali Ezdra in drugi starozavezni preroki, se sedaj uresničuje. Božja beseda sedaj učlovečena, utelešena stoji pred njimi. Tudi on prihaja, da prinese veselo oznanilo na ruševine in razvaline, ki jih na te svetu puščajo za seboj grehi, nevera in zlo, ki polni svet s trpljenjem. To pomenijo besede: jetnikom prostost, slepim vid, zatiranim svobodo. Njegov prihod je začetek svetega leta Gospodove milosti. V takem letu se nahajamo mi, ko obhajamo sveto leto usmiljenja.

Judje so obhajali sveto leto vsakih 50 let. Zlasti reveži so ga nestrpno pričakovali. V svetem letu je vsak dobil vrnjeno, kar je 50-ih letih izgubil. Nihče namreč ni mogel kupiti zemlje za vedno, ampak lahko le za petdeset let, oziroma do prvega naslednjega svetega leta. Tako ni bilo velikih bogatašev in ne velikih revežev. To je vzor socialne družbe. Jetniki, tudi če so bili obsojeni na dosmrtno ječo, so bili v svetem letu izpuščeni na svobodo. Iz vsega tega lahko razumemo, kako težko so ljudje čakali na sveto leto. Jezus v svojem prvem nastopu pred ljudmi pove: to sveto leto je sedaj tu, prihaja z njim, on ga prinaša. Izpolnjuje se Božja obljuba odrešenja. Jezus svojim rojakom pove, da jih Bog ljubi. Te besede verjetno niso prav pogosto slišali od svojih verskih voditeljev. Večkrat so slišali, kaj Bog od njih zahteva, slišali so nešteto očitkov, da ne izpolnjujejo zakonov in predpisov po črki. Jezus pa jim pove, da je Bog tudi usmiljen, da je oče, da ni samo pravnik in sodnik.

Kako radi ljudje slišimo kaj lepega, besedo, ki nas dvigne, opogumi in spodbudi. Vsak dan je brez števila besed, ki človeka bolj tlačijo, kot pa dvigajo, nas polnijo s skrbmi in žalostmi. Česa si človek bolj želi, kakor besedo, ki prinese nekaj veselja, tolažbe in upanja.

Ali prepoznamo takšno besedo v Božji besedi, v Svetem pismu? Verujemo Jezusovemu zagotovilu iz današnjega evangelija, da se Božje beseda uresničuje? V našem življenju bo toliko veselja in notranje luči, kolikor bomo vzljubili Božjo besedo, ki se nam dobesedno »ponuja«, da jo sprejmemo v svoje odločitve.

Kakor Izraelce v Ezdrovem času zbuja upanje za prihodnost; za lepšo prihodnost, v kateri bo Bog spet imel tisto mesto, ki mu gre.

In kakor je oznanil Jezus v Nazaretu: Božja beseda očiščuje, odpušča in prinaša usmiljenje; da bo Bog našel svoje mesto v vsakem od nas.

Franc Likar, župnik