O dogodku, v katerem Jezus za svate spremeni vodo v vino ljudje razmišljamo tako ali drugače. Za nekatere je to nekoliko čuden dogodek, ki naj ne bi sodil v evangelij in ne v Jezusovo življenje. Kako to, da Jezus začenja svoje javno delovanje, oznanjevanje Božjega kraljestva s tem nekoliko sumljivim čudežem. Nenavadno je, da bi Jezus s prvim čudežem, kakršen je bil, predstavil svoj program. Je Jezusov program v tem, da ohranja dobro voljo že nekoliko okajeni druščini svatov, ki pridejo na poroko in ne vedo, kdaj se gre domov. Skratka – pohujšljiv čudež, s katerim Jezus spodbuja popivanje.

Za kaj pravzaprav v resnici gre?

Apostol Janez, ki opisuje ta čudež, je najprej odgovoril farizejem. Farizeje poznamo kot pravoverne člane izvoljenega ljudstva, ki so o sebi mislili, da so najbliže Bogu. Apostoli so morali velikokrat poslušati njihove očitke, zakaj se ne postijo, kakor oni; zakaj se njihov učitelj pusti povabiti na večerjo, da se to ne spodobi. Učenci so o tem Jezusu kdaj pa kdaj potožili in ob neki priliki je Jezus o tem farizejem rekel: »Ko je prišel Janez Krstnik, ki se je postil, ste rekli, da je povezan s hudičem. Sin človekov, ki je in pije, pa velja za pijanca in požrešneža.« Kdo naj torej razume farizejsko hinavščino.

Prvo sporočilo, ki nam ga Jezus daje s tem čudežem je, kakšen naj bo naš odnos do materialnih dobrin, do tega, kar nam Bog daje in je tudi »sad dela človeških rok«. Dobrine so nam dane, da jih uživamo. Bog je vesel, ko vidi, da smo mi srečni, da njegove dobrine prejemamo s hvaležnim srcem. Saj smo tudi mi veseli, ko vidimo, da nekdo, ki smo ga obdarovali, naš dar hvaležno sprejme. Takšnih zgledov imamo veliko med svetniki: sveti Frančišek Asiški, ki je v vsem videl Božjo dobroto in je prijatelj stvari in vseh bitij na svetu. Živo je čutil, da je Bog stvari ustvaril zato, da bi služile človeku.

V dogodku čudežne spremenitve vode v vino nam Jezus resnično podaja svoj program poslanstva, ki ga začenja. Jezus prihaja kot človekov prijatelj, ki pozna vsako, tudi najmanjšo in včasih nepomembno stisko, kot je, če zmanjka vina. Človekovo stisko razume in jo spremni iz zaskrbljenosti v veselje. Jezus je prišel na svet, med ljudi, v našo resničnost, v našo vsakdanjost, da bi jo naredil veselo. Evangelij, ki ga je prišel oznanjat, je veselo oznanilo.

Drugo sporočilo prihaja iz podobe šestih kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. To pomeni ogromno količino vina. Jezus je spremenil v vino veliko več vode, kot bi bilo potrebno. Tudi če so še in še pili, ga je ogromno ostalo. Sveti Hieronim je dejal: »Mi še vedno pijemo tisto vino in ga bomo pili do konca sveta.« Seveda je mislil na evharistijo. Jezus je namreč najboljše vidno, svojo kri, prihranil za nas.

Bog je radodaren preko vsake razumne mere. Daje velikodušno do razsipnosti. Isti apostol Janez je malo za tem dogodkom opisal tudi čudežno pomnožitev kruha v puščavi, ko je Jezus nasitil pet tisoč mož s petimi hlebi.

Bog na daje veliko več, kot smo sploh sposobni prositi, več kot smo sposobni dojeti in razumeti. Svatba v Kani je za nas podoba Božje velikodušnosti, ki smo jo deležni v evharistiji pri daritvi svete maše. Tu se polnijo naši vrči, ki jih polnimo z vodo naših skrbi, naše revščine in naše nemoči, naših zadreg in naših razočaranj. Gospod te naše skrbi spreminja v vino — samega sebe; naše zemeljske skrbi spreminja v nebeško veselje.

Vsaka maša je svatba, kjer nas Jezus rešuje naših zadreg; to je najprej zavest naše grešnosti. Ne očita nam, zakaj imamo v svojih vrčih le vodo. Pomaga, saj ve, da v naših vrčih česa drugega nismo sposobni imeti.

Na koncu je apostol Janez zapisal še pomembno ugotovitev: »Njegovi učenci so verovali vanj!« Čudež prebuja vero. Vsaka maša, vsaka spremenitev na oltarju, poraja v nas vero. Vsakič, ko gremo iz cerkve, bi morala biti naša vera trdnejša, naše veselje večje. Kar se je zgodilo v Kani, je bilo za nadaljevanje hoje za Jezusom, ki so ga komaj spoznali, odločilno: spoznali so, da se v Jezusu razodeva Božja veličina in ljubezen. Ni se spremenila samo voda, spremenili so se tudi apostoli, njihovo spoznanje je postalo žlahtenjše.

Kana je danes tu: da bi spoznali, kako se Jezus veseli biti med nami in si želi tudi našega veselja. Želi biti z nami, v našem veselju in v naši stiski, v vsaki naši zadregi, ki nam greni življenje. Želi, da ob vsakem njegovem posegu v našo vsakdanjost zaslutimo srečo, ki jo Bog pripravlja tistim ki ga ljubijo.

Franc Likar, župnik