Osrednje mesto v današnjih odlomkih Božje besede imajo tisti, ki so zaradi bolezni, invalidnosti ali kakršnekoli telesne prizadetosti, pahnjeni na rob družbenega dogajanja. Nosijo težo zaznamovanosti in osamljenosti. V prvem berilu jih po preroku Izaiju Bog tolaži in jim zagotavlja svoj poseg, s katerim jim bo pomagal. To bo v mesijanskem času, ki bo čas Božjega usmiljenja.

Iz evangelija pa izvemo, da je to preroško obljubo izpolnil Jezus. Ozdravil je gluhega človeka, ki je tudi težko govoril. Samo dejanje, ki ga je Jezus v ta namen storil, se zdi nenavadno, kot kakšna čarovnija. Vemo pa, da Jezus ne dela čudežev kot tisti, ki maha s čudežno paličico ali tleska s prsti.

Bolj od tega pljunka, dotikanja s prsti ušes in jezika, je pomembno nekaj drugega.

Prvo je Jezusov vzdih in pogled proti nebu. To pomeni, da se je Jezus kot tisti, ki prihaja iz nebes. Poistovetil s trpljenjem ljudi tako, da je soudeležen pri njihovih nesrečah in te nesreče prevzema nase. Evangelist Matej o tem lepo pravi: »On je odvzel naše slabosti in odnesel naše bolezni.«

Drugo, na kar moramo biti ob tem čudežu pozorni je stanje gluhega človeka. Gluh človek je izoliran od okolice. Ljudje okoli njega se ga naveličajo, ker mu morajo neštetokrat povedat isto stvar. Samega gluhega pa gluhota sili k sumničenju, da ljudje okrog njega o njem slabo govorijo, da se mu posmehujejo. Tudi zaradi tega se gluhi človek umika okolici.

Tretje, na kar smo pozorni, pa je Jezusova beseda »Efeta« - odpri se! Efeta je aramejska beseda; Jezus je govoril aramejsko. Prvi kristjani so razumeli, da se ta beseda ne nanaša samo na telesno, ampak tudi na duhovno gluhost. Zato je ta beseda kaj kmalu prišla v krstni obred. Takoj nato, ko je duhovnik krstil otroka, se je dotaknil njegovih ušes in ust in rekel: »Efeta, odpri se!« Danes je obred nekoliko spremenjen, vendar pomeni isto: odpri se za poslušanje Božje besede, za vero, za slavljenje Boga, za življenje, ki ti ga daje Bog. Tudi srce ima ušesa, da bi slišalo in tudi srce govori. To je del našega splošnega prepričanja in je izraženo v mnogih izrazih naše vsakdanje govorice. Ali ne rečemo o človeku, da ima »odprto srce« ali pa nasprotno, da ima »gluho srce«, srce, ki je zaprto za sočloveka in za sleherno sočutje.

Efeta – odpri se, je torej klic, ki je namenjen vsakemu človeku, ne samo telesno gluhemu in nememu. To je povabilo, da se ne bi zaprl sam vase in bil neobčutljiv za svojo okolico, za potrebe drugih. In če to obrnemo še na naš odnos do Boga, je to povabilo k poslušanju Božje besede, ki nam je posredovana in želi vstopiti v naše življenje, da ga oblikuje. Vera se hrani iz poslušanja Boga. Brez globoke poslušnosti srca, vera sploh ni mogoča. Danes številni ljudje opravičujejo svojo nevero, rekoč, da je vera dar, ki ga pač niso prejeli. Preden je človek o tem prepričan, pa naj se le vpraša, ali je sploh kdaj dal Bogu resnično priložnost, da bi mu spregovoril - ali mu je odprl srce? Ali mi kdaj rečemo Gospodu, kakor je rekel deček Samuel: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!«

Seveda pa so tudi trenutki, ko je gluhota potrebna. Vsaka stvar je kdaj za nekaj dobra, sicer je ne bi bilo. Tudi gluhota je od Boga. Kdaj je gluhota dobra? Kadar nas kdo užali ali govori slabo o nas. Pustimo, da te besede padejo v prazno, namesto da sedejo v naše srce in ga bremenijo. Eden od psalmistov je izrekel naslednje besede, ki jih Cerkev polaga

na usta Jezusu na križu: »Jaz sem kakor gluh, ne slišim, kakor mutec, ki ne odpira svojih ust« .

Samo tako se naredi konec zlu. Koliko zla je manj v naših okoljih, v družinah, preprosto zato, ker pustimo besedam, ki niso izraz ljubezni, ampak sovraštva, jeze in zamer, da padejo v prazno, se pravi, da jih preslišimo. Tovrstna gluhost je velik Božji dar.

Še ena gluhost zelo dobro dene. Te gluhosti bi nas lahko naučili menihi ali redovnice, ki živijo v zaprtih samostanih in večino svojega življenja preživijo v tišini. Pravijo, da so gluhi zato, da bi bolje slišali. Kako je pomembno, da slišimo tisto, kar je zares treba slišati in da ne slišimo tistega, kar spušča umazanijo na srce. Danes veliko govorimo o onesnaževanju okolja. Med oblikami onesnaževanja je tudi onesnaževanje s hrupom.

Vsi vemo, za kaj gre. Nekoč je Mojzes rekel ljudstvu: »Molče poslušaj, Izrael!«

Evangelij se konča z navdušeno pohvalo, ki jo je Jezusu dala množica: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo!«

Dodajmo še svojo pohvalo: »Evangelij vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, ko je dobro, da slišijo in napravi gluhe tiste, ki nas kdaj poslušajo, pa je bolje, da nas ne slišijo!«

Franc LIkar, župnik