Prerok Elija, o katerem smo brali v prvem berilu, velja za enega največjih prerokov v Stari zavezi. Ob Kristusovi spremenitvi na gori se je prikazal skupaj z Mojzesom kot predstavnik vseh starozaveznih prerokov in v potrditev njihovega poslanstva. Ni čudno, da so med Judi nekateri mislili, da bo ob nastopu mesijanske dobe, ko bo prišel Odrešenik, ponovno prišel na svet tudi Elija.

V današnjem berilu pa srečamo tega velikana stare zaveze vsega nemočnega, bednega in tako obupanega, da si želi samo še umreti. Preroška služba je postala pretežka in ga utruja. Zaradi tega tudi dvomi vase: »Nisem boljši kot moji očetje.« Zakaj je padel tako nizko? To se je zgodilo potem, ko je napovedal smrtni boj malikovanju, ki je zajelo vse ljudstvo, da ni nihče več častil pravega Boga. Zaradi tega je prišel v hud spor s hudobno kraljico Jezabelo, ki mu je stregla po življenju. Bežal je v puščavo, kjer je umiral od lakote in žeje.

Elija je bil mož, ki je bil do konca predan Bogu. Za Boga bi naredil vse. Zakaj je Bog dopustil, da se mu je zgodila ta preizkušnja, da je prišel na rob obupa. Tudi človek, ki je tako zelo zaupal Bogu, ki je Bogu zapisal svoje življenje, doživlja težke trenutke. Nikomur niso prihranjeni: ne tistemu, ki zaupa Bogu, ne tistemu, ki se za Boga ne zmeni. Oba sta enaka. Razlika med vernim in nevernim je drugje. Veren človek prepozna Božji obisk, ko mu Bog pride naproti z okrepčilom, neverni pa ne. Elija je ta Božji obisk prepoznal, ko mu je Bog poslal kruh in vodo.

V knjigi Frančiškan v SS-u avtor opisuje svoja doživetja na nemški fronti. Kot bogoslovec je bil vpoklican v nemško vojsko. Skrbel je za ranjence. Mnogim je lahko pomagal, da so ozdraveli, mnoge pa je lahko le nemočno spremljal v umiranju. Neki škof ga je občasno oskrbel tudi s posvečenimi hostijami in mu dal dovoljenje, da je mnogim podelil sveto obhajilo. Opisuje tudi primer dveh ranjenih fantov, ki sta umirala. Ko je prvemu ponudil sveto obhajilo, mu je obraz zasijal, prejel obhajilo in preden je izdihnil, je rekel: »Pišite mojim staršem, da sem odšel z Odrešenikom v srcu.« Tudi drugi umirajoči vojak je bil katoličan iz Porurja. Ko je tudi njemu ponudil sveto obhajilo, je rekel: »To mi ne bo nič pomagalo. Prižgi mi raje cigareto.« Iz žepa mu je vzel cigarete, mu cigareto prižgal in dal v usta. Dvakrat je slabotno vdihnil dim, nato mu je cigareta padla iz ust in je izdihnil.« Avtor nadaljuje: »v tistem trenutku sem pomislil na Jezusove besede iz evangelija: 'Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima življenje v sebi'«. Prvi je prepoznal Božji obisk, drugi pa ne.

V tem je vsa razlika med vernimi in nevernimi. Veren človek zasliši povabilo, kot ga je zaslišal Elija: »Vstani in jej, sicer je pot zate predolga!« Ta kruh postaja za nas Jezus sam. Vabi in prosi nas, naj se hranimo z njim, da ne bo pot skozi naše življenje prenaporna in pretežka. Da ne bomo omagali utrujeni, brez volje in razočarani ob neuspehih, porazih in preizkušnjah. Kako nenavadno se zdi, pa kako resnično je, da se človek pod težo bremena odloči za cigareto, namesto za kruh; za nekaj, kar ga bo za kratek čas omamilo, kakor za kruh, ki mu prinaša življenje. Nič ni narobe, če se človek utrudi, če omaga, to ni poniževalno. Prerok Elija je omagal in se pokazal v svoji šibkosti. Tudi Jezus je omagal. Pomislimo na križev pot njegove padce pod križem, na njegov vzklik: »Moj Bog, moj Boga, zakaj si me zapustil!« Jezus noče, da omagamo, hoče, da vstanemo in se okrepčamo. On sam hoče biti kruh, ki nam bo dal moč, saj je »kruh življenja« in ne smrti.

Kristus želi kot kruh življenja biti naša popotnica v življenju. Evharistijo imenujemo sveta popotnica v tistem trenutku, ko jo prejemajo umirajoči za prehod v novo življenje. Toda evharistija, živi Jezus v kruhu ni samo takrat popotnica; on je popotnica za vsak naš dan.

Iz zgodovine prve Cerkve in življenja prvih kristjanov imamo zapisana mnoga pričevanja o preganjanjih. Na skrivaj so obhajali sveto mašo, da so lahko prejeli sveto evharistijo. Govorili so: Brez evharistije, brez kruha iz nebes ne moremo živeti. Njihovi preganjalci niso mogli razumeti njihovega neomajnega poguma, ki so ga pokazali v preganjanjih in so se jim čudili. Skrivnost njihovega poguma je bila evharistija, Kruh življenja, kruh močnih.

»Vstani in jej, da ne bo pot zate predolga… Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil…«

Še kako je vredno slišati te besede. Tako bi morali hoditi po svetu, tako bi morali sprejemati preizkušnje, da bi se nam vsi čudili, kako je mogoče, da smo tako močni, da smo veseli in polni upanja. Skrivnost vse naši moči in naših pravilnih odločitev in naših uspehov je Božji kruh.

Franc Likar, župnik