Preskoči na vsebino


Prepeljimo se na drugo stran!

V prvem berilu in evangeliju je danes omenjeno morje. Ob pozornem poslušanju smo tudi zaznali zakaj. Morje ima v sebi tako neukrotljivo moč, da na tem svetu ni sile, ki bi ga zadržala. Lahko pa ga ukroti Bog. V stari zavezi je Bog rekel, da je on tisti, ki je morju določil mejo in mu rekel: do tu boš seglo, naprej pa ne. Na čudovit način pa se ta Božja moč nad silami morja pokaže v evangeliju, kjer Jezus pomiri vihar.

Naravne sile, ki jih tukaj zastopa sila morja, človeka vedno opozarjajo, da je v primerjavi z njimi majhen, nebogljen in naj nikar ne misli, da jim bo zagospodoval.

To je pomembno sporočilo, ki ga prinaša Jobova knjiga, iz katere smo danes prebrali prvo berilo. Zgodbo o Jobu vsi poznamo. Kako je najprej bogat in ima vsega, pa je ob trenutku ob vse, tudi ob zdravje in je v tem stanju bednejši od berača. Razmišlja in hoče priti do odgovora, zakaj ga je to zadelo. Ko izčrpa vso svojo modrost, ko izčrpajo vso modrost njegovi prijatelji, pa spregovori Bog in Job končno prizna: »Premajhen sem, da bi razumel, kaj šele, da bi kaj spremenil. V tem spoznanju postane Job sposoben, da svoje življenje sprejme takšno kot je in se preda Božji volji. Šele takrat Bog začne njegovo usodo spreminjati nazaj na boljše.

Sporočilo za nas je jasno: dokler je na delu samo naša modrost, Bog ne more v našem življenju nič spremeniti na boljše. Ko priznamo, da smo premajhni, da ne zmoremo vsega sami, ko se nehamo zanašati na svojo moč, na znanje, sposobnosti ali na denar, in priznamo Božjo moč in se Bogu ponižno prepustimo, se lahko kaj zgodi. To je Job spoznal in je bil rešen.

To pomenijo tudi Jezusove besede, s katerimi se začne današnji evangelij: »Prepeljimo se na drugo stran!« To pomeni: začnimo živeti drugače. Naj se poslovimo od ustaljenih navad, od posvetnega razmišljanja in ravnanja in odrinimo na drugo, na evangeljsko stran življenja, se pravi, zgledujmo se po Jezusu.

Prepeljati se na drugo stran pa pomeni iti skozi vihar. Pot na drugo stran ni enostavna in ni poceni. Joba je ta pot ogromno stala. Pot, na kateri je spoznal Božjo premoč. Stala ga je sedem sinov in treh hčera, tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov petsto oslic in zelo veliko služničadi. Stala ga je telesnega zdravja, zavrnitve njegove žene, ki se mu je v nesreči posmehovala. To je bil vihar, ki je zajel njegovo življenje. Izgubil je vse, razen vere. Če bi izgubil še to, bi pomenilo konec in se ne bi rešil.

Enako je bilo z apostoli: v viharju so se obrnili na Jezusa, ki je vihar pomiril, ko je morje z besedo utišal.

Neizpodbitno je, da so v našem življenju viharji. Vsi jih poznamo, vsi jih doživljamo. Vendar, kakor je res, da viharji so, je res tudi, da so jim postavljene meje. Te meje jim postavlja Bog, kot je rekel v prvem berilu: »Do tukaj pojdeš in tukaj bo obstala moč tvojih valov.« In v evangeliju: »Utihni, miruj!« Vsakemu zlu, vsakemu trpljenju, vsakemu viharju v našem življenju Bog postavlja mejo: »do tukaj in niti za ped naprej«. Bog nas namreč 'ne bo skušal preko naših moči', kot pravi sveti Pavel. Bog zelo dobro ve, koliko zmoremo. Z nami je v čolnu našega življenja Kristus. Kako rado se nam zgodi, da na to pozabimo; in to ravno takrat, ko se nam ne bi smelo; ko so valovi najvišji. Prav s tem namenom se je vanj pri našem krstu tudi vkrcal; da bi se srečno prepeljali na drugo stran. Ta druga stran je namreč tudi breg onostranstva, je obrežje večnosti. Na to moramo misliti vsak dan, vedno; otroci in odrasli, mladi in stari. Ko smo se rodili, smo odrinili od brega in se vozimo proti drugi strani, ko se bomo ob koncu življenja izkrcali.

Današnja Božja beseda nas je tako spodbudila, da nimamo razlogov za strah, da se le opremo nanj, ki ima moč, da je naša plovba varna in gre v pravo smer.

Strah je samo tam, kjer ni vere. Pojavi se z grehom. Prinese nemir in negotovost. Edina resna težava na tej naši plovbi je nevera. Zardi nevere nas premetava sem in tja in smo izgubljeni. Prosimo za močno in budno vero, da ne bomo zaspano in naveličano ležali v svojem čolnu, pač pa, da bomo svojo vero živeli v stalni družbi z Gospodom.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF