Preskoči na vsebino


Čas žetve

Jezus svojim poslušalcem ni govoril brez prilik. Jezus je poznal človekovo sposobnost razumevanja. S prilikami je na preprost in razumljiv način podajal težak in zahteven nauk o Božjem kraljestvu. Poslušali smo priliko o rastočem žitu. Ciklus žitnega zrna pozna tri faze: setev, rast in žetev. Čez nekaj tednov bo pri nas čas žetve. V Jezusovi govorici pomeni čas žetve konec sveta, vesoljno sodbo. To je sklepno dejanje zgodovine, kakor je žetev sklepno dejanje ciklusa rasti ene letine. Bogoslužje današnje nedelje usmerja naše razmišljanje prav v smer žetve, pobiranja pridelkov, ki jih bo Stvarniku prineslo človeštvo in vsak človek posebej. V drugem berilu namreč poslušamo Pavlove besede, ko pravi: >Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.

Ideja o poslednji sodbi podzavestno vzbuja v nas misel na strah, stisko in neko smrtno resnost. Toda najpomembnejša beseda sodbe ni >Proč izpred mene, prekleti v večni ogenj<, ampak beseda: >Pridite blagoslovljeni mojega Očeta<. Da je to res, potrjuje prav današnja prilika o žetvi. Saj kmet ne ne gre na žetev zato, da se bo znašal nad plevelom, ampak zato, da bo pobiral sadove in se jih veselil. Ali ni to samo po sebi razumljivo? In ali ni prav tako samo po sebi razumljivo, da tudi Stvarnik, ki je posejal ta svet in na njem raste vse mogoče, ne bo ob koncu sveta požel pridelka in se ga veselil? Resničnost poslednje sodbe nikakor ne more biti strašilo, ampak nam je napovedana v spodbudo. >Takrat se bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta<, nam je rekel Jezus. Podoba žetve nikakor ne namiguje na žalost, ampak na veselje in praznik. Mi pa se seveda moramo truditi, da se za to praznovanje čim lepše pripravimo, kakor se pripravimo, ko gremo npr. na poročno slavje, da bi doživeli tisto, >česar oko še ni videlo, uho še ni slišalo in še ni prišlo v naše srce<.

Pred kratkim smo bili duhovniki naše dekanije na romanju na otoku Košljun. V samostanski cerkvi je nad prezbiterijem zelo velika upodobitev vesoljne sodbe. To je največja slika na platnu na Hrvaškem. Večji del podobe zavzema prikaz nebes: srečni obrazi poveličanih, ki poplesavajo v veselju. Majhen del slike so vice, pekel pa je v levem spodnjem kotu, tako majhen, da ga komaj opaziš, pa še to je vse nekam megleno; če se zelo potrudiš vidiš nekaj oseb. Umetnik ni imel namena sporočati, koliko je ljudi je v nebesih in koliko v peklu. Njegovo sporočilo je sporočilo slikarja: gledalčev pogled morajo pritegniti nebesa. To daje sliki lepoto. Človek naj bo zazrt v nebesa, nebesa so njegov cilj, ne pa da prestrašen gleda pred seboj pekel. Zazrti moramo biti v nebeško srečo, kjer vlada veselje.

Ko govorimo o blaženih v nebesih, je najpogostejši ugovor: >Kaj bomo vendar vso večnost delali v nebesih?< Otrokom pri verouku si na to vprašanje skoraj ne upam reči, da bomo vso večnost gledali Boga. >Kašen dolgčas!< Normalno je, da tako razmišljamo, ker smo zemeljska bitja, ker imamo pač samo to izkušnjo, da nismo nikdar povsem zadovoljni, ker je omejeno tudi vse, za kar se zanimamo, kar imamo radi..Zanimiv odgovor na to vprašanje je imel sveti Avguštin; naj ne mislimo, da se bomo v nebesih dolgočasili. >Ali se dolgočasiš, če si zdrav? Vsaka stvar na tem svetu te utrudi, zdravje te nikdar ne utrudi.< Če si zdrav lahko delaš to in ono. Zdravja se nikdar ne naveličaš. In če te zdravje ne utruja, kako te bo utrujala nesmrtnost, večno zdravje - večno življenje?

Na podoben način kot z besedo zdravje, lahko to razložimo z besedo ljubezen. Ljubezni se tudi ne naveličamo. Naveličamo se lahko samo človeka, ki ga ljubimo. Zakaj se naveličaš ljubljene osebe? Zato, ker je nepopoln, še bolje: ker sta oba nepopolna. Gresta narazen in iščeta drugo ljubezen in tretjo in vsaka je nepopolna. Ker je nepopolna, se naveličaš. Tako lahko živiš vse življenje, če te nepopolnosti ne upoštevaš in če že vnaprej ne računaš z njo. Vsak, ki se poroči, mora vnaprej vedeti, da se ne poroča z angelom. To je prvi pogoj za uspešen zakon.

Kdo ne bi v trenutku največje sreče podpisal, če bi mu predlagali, da bi se ta trenutek podaljšal v večnost? Ali bi ga bilo strah, da se bo dolgočasil? Na to sploh ne bi pomislil... Ali res obstaja kdo, ki pa ima >polnost< ljubezni, ki se je pa res ne bi nikdar naveličal. Da, obstaja, to je Bog Večno življenje je prav to: je večni trenutek, za katerega se splača narediti vse, tudi tisto, kar nam je kdaj dolgočasno. Mladi rečejo, da nečesa, kar jim je dolgočasno, pa že ne bodo delali. Ko bi le šlo v življenju brez težkih in dolgočasnih opravil. Dokler nismo v nebesih je tako, da jih moramo sprejemati nase.

Spomnimo se na primero o dveh mulah. Prva je nosila v svojem tovoru sol, druga pa gobe. Prva je bila vsa upehana od teže, druga pa se ji je vso pot posmehovala, saj je bil njen tovor silno lahek. Pa prideta do reke, ki jo je bilo treba prebresti. Takrat so gobe začele piti vodo in so postale neznosno težke. Težka sol, ki jo je nosila prva mula, pa se je v vodi začela topiti in njenega tovora kmalu sploh ni bilo več. Tako se je z lahkoto znašla na drugem bregu, tista z gobami pa je potonila. To je podoba dveh vrst ljudi; človeka, ki živi nečimrno, ki v svojem življenju prisega na lagodnost in se bremen drugih ljudi ne dotakne in človeka, ki vzame življenje odgovorno in njegova bremena pogumno prenaša. Prišel bo dan, ko se bodo njegova bremena >stopila< in bo ostalo zasluženje, ker so bili zvesti.

Franc Likar, župnik

Lokacija:
Print Friendly and PDF