Četrto velikonočno nedeljo že dolgo poznamo kot nedeljo dobrega pastirja, zlasti odkar jo obhajamo kot svetovni molitveni dan za duhovne poklice. To je že več kot pol stoletja.

Ime nedelja dobrega pastirja prihaja od današnjega evangelija. Jezus sam sebe imenuje dobri pastir. Ena prvih, najstarejših podob, s katero so kristjani začeli upodabljati Jezusa, je podoba dobrega pastirja – Jezusa, ki v roki drži zakrivljeno pastirsko palico in je obdan s čredo ovac.

Že med Izraelci, kakor med starimi narodi bližnjega vzhoda nasploh, je bila podoba pastirja izredno priljubljena. Izrael je bil na začetku nomadsko, to je predvsem pastirsko ljudstvo. V takšni družbi odnos med pastirjem in čredo ni bil samo gospodarske in ekonomske narave, kjer človek gleda na materialne koristi, ki jih ima od črede. Med pastirjem in čredo se razvije skoraj oseben odnos, ko dneve in dneve preživijo skupaj na samotnih krajih. Pastir sčasoma pozna vsako ovco posebej, jim daje imena in se z njimi celo pogovarja.

Na tako podobo pastirja je mislil Bog, ko je izrazil odnos med seboj in Izraelom: »Izraelov pastir, poslušaj! Ti vodiš moje ljudstvo kot čredo.« Eden najlepših starozaveznih psalmov je nam vsem dobro znani psalm Gospod je moj pastir. Kdor mu sledi, se ne boji ničesar, niti globine smrtne sence, ker ve, da tudi tja seže pastirjev pogled. To je pogled Vstalega. Ta globina smrtne sence ni samo telesna smrt, je tudi vsaka preizkušnja, ki se nam zgodi v življenju; je žalost, je strah, ki nas tolikokrat zajame, je morda bolezen. Neštetokrat se človek znajde v kakšni temni dolini.

V vsako dolino pa se spusti Dobri pastir. Kar je Bog obljubljal v stari zavezi, se je izpolnilo s Kristusovim vstajenjem. Božja obljuba je postala resničnost, ki presega vsa človekova pričakovanja. Kristus stori nekaj, česar prav noben pastir, naj bo še tako dober, ni pripravljen storiti: »Svoje življenje dam za ovce.«

Mislim, da je za vsakega od nas podoba takega pastirja več kot samo poezija, da je predvsem naša izkušnja. Jezus je dobri pastir vsakega od nas, poišče nas, kadar se izgubimo, obveže, ko smo ranjeni in nas vzame v naročje, ko smo utrujeni. Kako domača nam je izkušnja tega pastirja, ki nas po vseh teh preizkušnjah spet postavi na noge.

Živimo v času, ki se podobi Dobrega pastirja in podobi črede posmehuje, da je kaj. Kaj je za ošabnega, samozavestnega in napuhnjenega sodobnika bolj žaljivo, kot če mu rečeš, da je ovca, neumna ovca, ki ne misli s svojo glavo, ki slepo sledi kar nekomu… Toda resničnost nam kaže, da se človek danes obnaša čredniško. Ena najbolj kričečih značilnosti naše družbe je pomasovljenost. Človek trobi v en rog s tistimi, ki so najbolj glasni, ne da bi pomislil, kaj trobi. Tisk, televizija, svetovni splet v veliki meri k temu pripomorejo. Ne da bi se zavedali, se hlapčevsko pustimo voditi vsakovrstni manipulaciji. Drugi ustvarjajo modele blaginje in obnašanja, ideale in cilje napredka, mi pa se plazimo za njimi v strahu, da bi zaostali. Jemo tisto, kar nam rečejo, segamo po prehranskih dopolnilih, oblačimo se, kakor nas učijo, govorimo, kar slišimo govoriti. Ravnamo se po načelu: »tako delajo vsi«.

V ta svet, v to naše sodobno čredništvo pa želi vstopiti Dobri Pastir. Vabi nas, naj mu sledimo, da bomo doživeli izkušnjo svobode. Biti njegov, pomeni biti svoboden. »Kjer je Gospodov duh, tam je svoboda« pravi apostol Pavel. Tam je človek res človek – oseba, v svoji neponovljivi enkratnosti. Pri njem je vsak od nas Božji otrok, poklican po imenu. Dobri pastir nas ne kliče z davčno številko ali s številko našega transakcijeskega računa.

Evangelij nam ne obljublja spremembe sedanje družbe, te »mase«. To ni njegova naloga. Je pa evangelij edini, ki nam lahko pomaga, da tej družbi vdahnemo dušo, da to družbo naredimo za odprt prostor poslušnosti Bogu, Svetemu Duhu. Prav za to prosimo v teh dneh, ko se naši mladi pripravljajo na prejem svete birme. Da jih bo Sveti Duh potrdil in utrdil v svobodi Božjih otrok. Da bi jim Jezus dobri pastir pomagal napredovati, rasti, jih narediti svobodne, da ne bodo žrtve zmanipuliranega sveta, ki ljudem žre razsodnost in iz njih dela ovce. Zato se z zaupanjem danes obrnimo na Gospoda prav s to prošnjo za naše birmance. Amen.

Franc Likar, župnik