1. Bog je svet

Temelj, na katerem je zgrajena katerakoli vera je Božja svetost. Prva dolžnost slehernega vernika je, da se te resnice zaveda in da ta resnica usmerja njegovo življenje. Prav Božja svetost je tudi razlog spreobrnjenja, h kateremu nas s še posebno močjo vabi postni čas. Bog je svet. Če se mu želimo približati in živeti z njim, se moramo potruditi tudi za lastno svetost. Gospod v stari zavezi naroča izvoljenemu ljudstvu: »Bodite sveti, kajti jaz Gospod, vaš Bog, sem svet« (3Mz, 19,2).

Kolikokrat je v stari zavezi Bog moral Izraelcem, svojemu izvoljenemu ljudstvu, ponoviti te besede! V prvem berilu smo poslušali deset božjih zapovedi. Bog jih je dal izvoljenemu ljudstvu Izraelu zato, da bi mogli živeli sveto. To je nujno, kajti drugače Bog in človek ne gresta skupaj, sta kakor dva »različna materiala«, ki se nikakor ne moreta spojiti. Je kakor z glino iz železom, ki se ne sprimeta, da bi iz njiju mogel nastati kip, ki bi stal pokonci.

Človek tako ne sme nikoli pozabiti da je Božja podoba. To podobnost mu daje samo svetost. Kadar se zabriše, umaže, pokvari, jo je treba s spreobrnjenjem obnoviti. Tako moreta Bog in človek ponovno sobivati.

2. Svet je prostor, kjer Bog prebiva

Pa ne samo, da je Bog svet. Svet je tudi prostor, kamor stopi in kjer prebiva. Spomnimo se na prvo srečanje med Bogom in Mojzesom. Bog je Mojzesa poklical v gorečem grmu in mu zaklical: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja«! (2Mz 3,5). Svet, odbran samo za Boga in nedotakljiv za človeško grešnost, je bil vsak kraj, na katerem je bival Bog, ko je skozi dolga stoletja bival sredi izvoljenega ljudstva, pa naj je bilo to pod šotorom ali v veličastnem templju.

V novi zavezi imamo to resnico povedano v dogodku, ki ga opisuje današnji evangelij. Tempelj je svet kraj, ker v njem prebiva Bog in zato v njem ni prostora za človeško kramarijo, ki je pravo nasprotje Božje svetosti. To, kar človek počne za svoje zemeljske interese, za svoj egoizem, že teko ne sodi v Božjo bližino. Kaj šele, kadar človek to počne v templju, ko hoče svoje početje spraviti pod krinko pobožnosti!

Ko je prišel Jezus v tempelj in vse presenetil s svojo reakcijo, so se Judje uprli. Deset zapovedi, ki so jih 'obešali na veliki zvon' jih v resnici niso kaj dosti zanimale. Pod Sinajem, kjer so prejeli deset zapovedi in skupaj z njimi naročilo, naj bodo sveti, so obljubili, da bodo vse izpolnjevali, pa niso. Nič kolikokrat so prelomili obljubo. Niso se spreobrnili niti ko je prišel mednje Jezus, zato, da bi jih spomnil, kaj so skrenili, da so pozabili na zapovedi. Bič, ki ga je spletel Jezus, je žalostna napoved biča, ki ga bodo čez nekaj dni uporabili Judje, ko se bodo znesli nad njim.

Jezus imenuje tempelj »hiša mojega Očeta«. Ljudje so jo spremenili v tržnico. Polastili so se je trgovci in sedaj v njej vlada njihov bog, denar. Naj Jezus to molče opazuje? Kakor je njegova reakcija po svoje nenavadna, je tudi logična. Ko sledimo drugim Jezusovim dejanjem v evangeliju, smo običajno vajeni, da se je Jezus umaknil, ko je prišel v konflikt z Judi, Tokrat se to ni zgodilo. Ni uporabil samo ostrih besed, ampak tudi dejanja. Po zraku je letelo njihovo trgovsko blago. In to iz gorečnosti za Očeta; iz zavzetosti za to, kar je sveto. Lahko bi rekli, da je Jezus dotlej žalitve, ki so letele na njegov račun, prenesel, ko pa je šlo za žalitev njegovega Očeta, je bilo potrpljenja konec.

Kadar je človek, kristjan, priča teptanja tega, kar je sveto, ga mora enako prevzeti ta Jezusova gorečnost in jeza. Ne tako, da odgovori na teptanje svetosti z nasiljem, čemur smo vedno bolj priča v zadnjem času, ampak v Jezusovem duhu: vrniti svetost tja, kjer smo jo ljudje ranili ali uničili. Obnoviti svetost prostoru, kjer Bog ne more več bivati. Vrniti svetost pa je isto kot spreobrniti se.

3. Svet prostor je človek

Nikoli ne smemo izgubiti iz zavesti, da je najbolj svet prostor, v katerem biva Bog, človek. Apostol Pavel nas vprašuje in opominja: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi« (1Kor 3,16).

Kakšne so naše reakcije, kadar vidimo, da se je v človeku, tem svetem Božjem bivališču nabrala navlaka, ki sem ne sodi? Najprej seveda, ko pogledam svojo 'hišo', svoje življenje? Pa tudi, kadar srečujem druge? Ali nam ne manjka nekaj Jezusove gorečnosti, nekaj 'svete jeze'?

Po pravici se vprašamo, kje je gorečnost nas duhovnikov, kje je gorečnost vernikov… Kje je gorečnost staršev, ki vidijo, kaj vse se nabira v njihovih otrocih (kaj je za starše bolj svetega kot so njihovi otroci!). Če nas ne bo pograbila 'sveta jeza', bo konec slab. Jezus je dobro vedel: če ljudje poteptajo svetost Boga, bodo poteptali tudi vse drugo. Ves humanizem, na katerega prisega naša družba (in je vse prepogosto le krinka sebičnih interesov), lahko nekaj časa životari, potem pa se sprevrže v samoljubje, samoljubje pa v sovraštvo.

Vse je odvisno od naše vrnitve k svetosti. Kako se more to zgoditi, pa tudi vemo: z življenjem po desetih Božjih zapovedih, ki niso zapisane visoko na nedostopnem nebu, ampak v naših srcih.

Prosimo Gospoda, naj nam v postnem času da duha gorečnosti, da bomo zmogli.

Franc Likar, župnik