Praznovanje 2. nedelje po božiču nas še enkrat popelje k samemu središču božičnega dogodka: Bog je postal človek. Večna Božja Beseda, Božji sin se je naselil med nami, da nam spregovori o Bogu, pa tudi o nas samih: kdo smo, odkod prihajamo, komu pripadamo in kam gremo. Da na ta dogodek ne bi pozabili, smo danes še enkrat slišali poročilo o prihodu Božjega Sina med nas, kakor ga je opisal apostol Janez. V njem je povedal še veliko več kot to. Predstavil nam je pogled na celotno človeško zgodovino. Bog je stopil vanjo, da bi ga človeštvo sprejelo in da bi on v človeštvu in njegovi zgodovini ostal: kot učlovečena Božja beseda, kot luč, ki sveti v temi, kot Emanuel, Bog z nami. Večnost prenaša v minljivost in minljivost preustvarja v večnost. Z žalostjo pa apostol Janez že v svoji izkušnji, že v svojem času ugotavlja, da se ne zgodilo vse tako, kot je bilo v načrtu. Res je, da je učlovečena Beseda prišla, a je mnogi ne slišijo; da je prišla Luč, a mnogi ostajajo v temi. Ker laž sovraži resnico, ker tema sovraži luč.

Ob učlovečeni Božji Besedi, ki je Jezus Kristus, je glavna oseba tega evangelija Janez Krstnik. Njega je Bog poslal zaradi pričevanja: »Da bi pričeval o Luči«. Bog je vso staro zavezo pošiljal preroke. Zadnji v njihovi vrsti je Janez Krstnik, ki z eno nogo stoji v stari zavezi, z drugo pa že v novi. On lahko za razliko od dotedanjih prerokov Odrešenika tudi z roko pokaže, ne da o njem samo govori; kajti Beseda je že postala meso.

Bistvo Janezovega poslanstva je pričevanje. Poslan je bil k ljudem, da bi bil kažipot. Zato je stopil med ljudi. Pogoj pričevanja je, da se človek odpre, da stopi iz sebe, ne pa, da ostane samozadostnostno pri »svojem prav«. Prvega pričevalca Janeza Krstnika so posnemali apostoli, sveti Štefan in mnogi drugi mučenci. Zakaj so to doživeli? Ker so kljub želji ponesti veselo oznanilo odrešenja do vseh ljudi, naleteli na odpor in nesprejetost. Vsi pa so se zavedali, da niso oni luč, ampak, da za to Luč, za Jezusa Kristusa pričujejo. Zavedali so se resnice, da luč sveti v temi, a je tema ne sprejema. Kljub temu pa se niso umaknili.

Kdo lahko pričuje? Tisti, ki je bil priča dogodka. Janez Krstnik je videl in pričeval. Betlehemski pastirji so videli in pričevali. Sveti trije kralji so videli in pričevali. Za nami so božični prazniki. Smo samo gledali, ali smo tudi videli, doživeli, da lahko pričujemo? Če nismo samo opazovali jaslic, kipcev in božičnih drevesc. Če smo bili tudi priče dogodka, pa vemo, kaj iz tega sledi. Jutri je spet delavnik. Vsak se bo vrnil v okolje, kjer bo priča tega, kar je doživel v praznikih. Kako se bomo pogovarjali o minulih praznikih? Tisti je doživel odlično večerjo, bo pač pričeval o večerji; kdor pa je doživel Božje rojstvo, bo pričeval o Luči, ki je zasvetila v njem. Zato bo med jutri med ljudmi svetil, česar ne bo nihče spregledal.

Vsak od nas bi se moral velikokrat vprašati: »Kako je z mojim pričevanjem?« Si upam pokazati na učlovečeno Besedo? Glej, sodelavec, glej sosed, glej brat in sestra: ta, ki je v božični noči prišel med nas, je tukaj zato, da nama da moč premagati, kar se je med nama nabralo grenkega, temnega in težkega. Kdor je doživel Božje rojstvo, nima razloga, da bi se bal storiti ta korak.

Božja beseda se tako po nas, z našim sodelovanjem znova in znova učlovečuje med nami in prebiva med nami.

Slišal sem pričevanje neke žene. Živel je popolnoma sama na obrobju naselja. Starejša kot je postajala, več tegob je bilo nad njo. Vse bolj jo je tudi mučila misel, kaj bo z njo, ko bo obnemogla. Brez svojcev, brez sorodnikov, brez sosedov, brez denarja, ki bi ji zagotavljal bivanje v domu ostarelih. Ostala ji je samo molitev, da bi je Bog ne pozabil. In se je zgodilo, da je v bližini njenega doma kupila parcelo mlada družina in si tam zgradila dom. Hitro so se spoprijateljili in mlada družina ji stoji ob strani, kot bi bila del njihove družine. Nihče ne bo te žene prepričal, da ji ni Bog poslal te mlade družine. Po tej družini ji je Bog razodel, da je ni pozabil.

Ali nismo morda tudi mi za koga lahko razodetje Boga? Pričevalci, da se je Gospod naselil med nami?

Božični prazniki se končujejo. Beseda, ki se je učlovečila pa ne želi, da jo pospravimo v škatlo in za eno leto odnesemo na podstrešje. Želi ostati v naših domovih in v naših srcih, da bi nas osrečevala in nam lajšala življenjska bremena.

Franc Likar, župnik