Praznik svete družine, ki ga obhajamo prvo nedeljo po božiču, na posebno lep način poglablja in osmišlja božično skrivnost. Za mnoge ljudi je danes božič izgubil svoj izrecno verski pomen. Ti ljudje na vprašanje 'kaj jim pomeni božič' najpogosteje odgovorijo, da jim pomeni družinski praznik; ko so skupaj v krogu svoje družine, sorodnikov in prijateljev. Čutijo ga predvsem kot praznik človeške topline. S tem dejansko vrednotijo pomembno vsebino božiča, ki je resnično tudi praznik družine. Najprej svete družine. Jezus, učlovečena božja beseda, se je rodil in največ časa preživel v družini. V njej je našel normalno človeško zavetje in iz nje je stopil na razpotja tega sveta kot učitelj v čas svojega javnega delovanja. Tako je Božji sin sam družino potrdil kot človeško nujnost in hkrati jo je prerasel zaradi svojega mesijanskega poslanstva.

Morda nam je v spominu še kakšna podoba svete nazareške družine, ki smo jo imeli nekoč v naših domovih: sveti Jožef žaga, Marija nekaj prede, med obema pa stoji nakodrani Jezušček kot utelešeni vzor pridnega in ubogljivega otroka. Modernejše slike svete Družine utegnejo poudariti drugačne predstave. V nobenem primeru pa ni bistvena naša konkretna predstava o družinskem življenju pred dva tisoč leti, ampak dejstvo, da je Jezus sprejel družinsko življenje in ga tako potrdil v naravni in verski vsebini. Če je danes družinskemu življenju toliko nasprotujočih teženj, je to za vse nas nevarno, da bi si zaradi neke modernosti življenjskih slogov uničili pogoje za zdravo sožitje v družbi, če že ne za naš obstanek. Družina, kot si jo je zamislil Bog in kakršno jo je ustvaril je edini pogoj za preživetje človeštva. Družina z očetom, materjo in otroci.

Pa ne samo to, čeprav so debate o tem danes najbolj moderne, tudi žgoče in boleče. Je še marsikaj drugega, zaradi česar je družina pogoj za preživetje. Znani učenjak in Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz, specialist za odnose med živimi bitji je napisal knjigo o »osmih grehih« civiliziranih ljudi. Enega izmed grehov poimenuje »smrt toplote«. Če bi se zmanjšala temperatura v naravi, bi to pomenilo smrt. Podobno bi se dogodilo in se že dogaja v civilizirani družbi, ko zaradi nesprejemanja, neposluha in medsebojnega ignoriranja izgubljamo prave kontakte; ko se ohlaja tista srčna toplina, ki je za preživetje nujna. Lahko še tako napredujemo v medicini, v pedagogiki in ne vem še kje, v družbi brez srca bo človek umiral zaradi čustvene puščave v sebi. Vedno znova poudarjajo resnico, da se otrok uči osnovnega življenjskega zaupanja v materinem naročju in ob očetovi rami; da je družinski čustveni naboj najboljša dota za otrokovo življenje. Prav takšno vrednotenje družine verski vidik samo še dopolnjuje in poglablja. Družinsko ljubezen je Kristus sprejel in jo povzdignil v zakrament svoje navzočnosti; v zakrament svoje ljubezni do Cerkve.

»Le družina nas lahko reši pred vrnitvijo v barbarstvo,« je dejal neki nemški filozof. Žal si prepogosto zamišljamo družino kot egoizem v dvoje ali kot idilo medsebojne zagledanosti, ki se prej ali slej prelevi v zdolgočaseno prozo ali celo tragedijo, od katere ostane le še pogorišče.

Evangeljski prizor darovanja dečka Jezusa v templju nas pouči o potrebi, da gradimo družino na temeljih svetega, na vrednotah, ki so Božje in družino enostavno preraščajo, preprosto na Bogu. Družina ni neka absolutna celota, ki sama vse ve, vse zmore in zna in je vse prav, kakor si pač zamisli sama. Družina je skupnost oseb, ki rasete tudi ob tistem, kar sprejema od zunaj. Zato mora biti odprta tudi v duhovni svet, v katerega vstopa Bog. Pomen tega je pokazala sveta družina: Marija in Jožefa sta z Detetom stopila v tempelj, da sta otroka postavila pred Boga. Družina mora narediti ta korak, sicer bo ostala zaprta. Tudi vsa družinska harmonija se ne ustvarja in ne doživlja v zaprtem družinskem krogu, kjer ne bi nihče zmotil tega, kar družina sama snuje, ampak se harmonija družinskih članov rojeva oz odprtosti navzven, v smer duhovnega sveta. Sveta družina je v tem naš velik vzor, mimo katerega ne smemo in ne moremo. Zadnji temelj naših družinskih skupnosti je Bog in izpolnjevanje njegove volje.

In še zadnje sporočilo, ki ga prinaša današnji evangelij in ga s takšno lahkoto prezremo ali imamo za nepomembnega. To je srečanje s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Nista slučajno padla v ta dogodek in nista samo stranski figuri. Družina pomeni še širši odnos, kot je odnos 'oče, mati in otroci'. Nepogrešljiv del družinske zgodbe so tudi starejši ljudje. Tisti, ki jih mlade družine žal dostikrat prehitro odpišejo, ali pa jih imajo samo za okras, kot kdo misli, da sta samo okras starčka Simeon in Ana. V družini moramo resno vzeti in živeti tudi tisti širši krog odnosov, ki jih predstavljajo stari starši, dedki in babice. Starejši danes živijo v povsem novem položaju, saj so najbolj občutili vrtoglave spremembe sodobnega sveta. Sodobni svet hoče hitro prilagajanje, ki ga mladi še zmorejo, starejši pa ne. A zaradi tega niso za odpis. Starejši imajo nekaj, kar mladim bolj ali manj manjka: modrost in izkušenost. Tisti mlad, ki ob tej trditvi protestira, češ, da on pa ima modrost in ima izkušenost, je s tem že padel na izpitu. Manjka mu ponižnosti o sebi. Z odrivanjem starejše generacije nastaja nepopravljiva praznina, hudo osiromašenje družinskega življenja, pa še osamljenost, odrinjenost neštetih starejših ljudi. Nobena mlada družina, družina na višku moči in ustvarjalnosti naj ne sanja o sreči, če se ne zmeni za generacijo svojih prednikov.

Zahvalimo se Bogu za vsakega človeka, ki je nas voj način del naše skupnosti naše družine, saj je del našega skupnega bogastva, če to seveda hočemo. Naj nas ti zgledi, ki nam jih danes, ali kadarkoli predstavi evangelij, spodbujajo utiranju novih poti med nami.

Franc Likar, župnik